Prestrukturiranje podjetja v postopku insolventnosti

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je ključni pravni okvir v Republiki Sloveniji, ki ureja finančno poslovanje pravnih oseb (pred in ob nastanku insolventnosti), postopke povezane z insolventnostjo ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb.

Pogovorno se izraza »insolventnost« in »bankrot« uporabljajta kot sopomenki, čeprav imata različen (pravni) pomen.

»Insolventnost« v finančnem pomenu (latinsko: »in«: besedotvorna nikalna predpona »ne« oz. »nasprotje« + »solventnum«: izpolniti, plačati, se osvoboditi obveznosti) pomeni nezmožnost izpolnjevanja obveznosti ob zapadlosti. Insolventnost je v osnovi finančni koncept, povezan z različnimi dejavniki, ki je s pravnim normiranjem pridobil tudi pravni pomen.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v določenem obdobju, oziroma postane dolgoročno plačilno nesposoben. Povedano drugače: v splošnem pomenu je insolventnost finančno stanje, ko dolžnik ni sposoben izpolnjevati svoji obveznosti po dinamiki njihove zapadlosti.

1. Zakonodaja na področju prestrukturiranja podjetja

V Sloveniji različne pravne položaje insolventnosti ureja ZFPPIPP (14. člen) in nanje veže določene pravne posledice, med primarnimi pa so to obveznosti družbe ter njenega poslovodstva in nadzornega sveta pri nastanku (grozeče) insolventnosti ter obveznost enakega obravnavanja upnikov.

Beseda »bankrot« pa izvira iz italijanske fraze »banca rotta« iz 15. stoletja, ki v dobesednem prevodu pomeni »prelomljen pult, miza oziroma prelomljena klop« in naj bi označevala star običaj, kjer so takratnim trgovcem z denarjem (zametki bančnih dejavnosti) na tržnicah upniki lomili klopi oziroma pulte, ker trgovci niso bili plačilno sposobni izpolniti svojih obveznosti.

Besed »bankrot« v današnjem času nima pravno-formalnega pomena, glede na siceršnji pomen pa je najbližje današnjemu pojmovanju stečajnega postopka.

Stečaj se poimenuje tudi kot lat. »concursus creditorum« in označuje množično združevanje oziroma tek upnikov k insolventnemu dolžniku s ciljem, da pridobijo poplačilo svojih terjatev. Insolventnost in stečaj torej v pravnem pomenu nista sopomenki in imata različne pomene.

Insolventnost označuje zatečeno finančno stanje nesposobnosti plačevanja obveznosti, stečaj pa je (skrajno) sredstvo oziroma formalni postopek, namenjen saniranju insolventnega stanja.

ZFPPIPP ureja naslednje postopke, ki so povezani z insolventnostjo:

Postopki zaradi grozeče insolventnosti:	Postopki zaradi insolventnosti:
– postopek preventivnega prestrukturiranja – postopek sodnega prestrukturiranja	– postopek prisilne poravnave – stečajni postopek

1.1. Kaj vse ureja ZFPPIPP?

ZFPPIPP se v pogovornem jeziku pogosto označuje kot »stečajni zakon«, vendar pa je njegov domet normativnega urejanja širši kot »zgolj« normiranje postopkov, povezanih z insolventnostjo.

Poleg postopkov povezanih z insolventnostjo in prisilnega prenehanja, ZFPPIPP namreč ureja tudi temeljna pravila o finančnem poslovanju, ki veljajo tudi tekom normalnega gospodarskega delovanja gospodarskih družb (in drugih pravnih oseb) in se uporabljajo tudi kadar družbe niso v položaju (grozeče) insolventnosti.

Bistvo teh pravil je:

• Zagotavljanje poslovodstva, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke,
• poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna,
• opravljanje nadzorne funkcije članov nadzornega sveta,
• poslovodstvo mora zagotoviti, da družba redno izvaja ukrepe upravljanja tveganj,
• osebna odškodninska odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta, za kršitev obveznosti iz področja pravil o finančnem poslovanju.

2. Obveznosti družbe ter njenega poslovodstva in nadzornega sveta pri nastanku insolventnosti

Položaj insolventnosti predstavlja neko dejansko stanje finančne (ne)stabilnosti družbe ali fizične osebe, ki (še) ni nujno povezano z nikakršnim formalnim postopkom.

Poslovodstvo je vselej dolžno ravnati s skrbnostjo profesionalne skrbnosti poslovnofinančne stroke in je v tem kontekstu dolžno neprestano nadzorovati položaj finančne stabilnosti in, ali je pri družbi podan položaj insolventnosti. V tej zvezi 14. člen ZFPPIPP določa različne oblike oziroma položaje, za katere se šteje, da je podana insolventnosti.

Pri spremljanju položaja insolventnosti je nadvse pomembna časovna komponenta, saj so za poslovodstvo predpisani relativno kratki roki za sprejem ukrepov kot posledice nastale insolventnosti (1 mesec).

Poleg tega velja neizpodbojna domneva (33. člen ZFPPIPP), da je družba postala insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Povedano drugače: roki za sprejem ukrepov ob nastanku insolventnosti pričnejo teči od dejanskega nastanka insolventnosti, ko bi ga poslovodstvo, če bi ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo moralo ugotoviti, ne glede na to, ali je poslovodstvo takšno insolventnost dejansko tudi ugotovilo.

2.1. Praktični primer insolventnega podjetja

Poglejmo si praktični primer insolventnega podjetja. Kapitalska družba v letnem poročilu za poslovno leto 2022 izkazuje naslednje finančno stanje:

Kapital	122.819 EUR
Osnovni kapital	250.000 EUR
Rezerve iz dobička	5.500 EUR
Čisti dobiček/izguba obračunskega obdobja	-51.238 EUR
Preneseni dobiček/izguba	-81.443 EUR

Družba je po stanju na dan 31. 12. 2022 imela 250.000 EUR osnovnega kapitala ter 5.500 EUR rezerv iz dobička, hkrati pa je izkazovala skupno 132.681 EUR čiste in prenesene izgube.

V skladu z 2. točko tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP se pri dolžniku, ki je kapitalska družba šteje, da je postal dolgoročno plačilno nesposoben (in s tem insolventen), če je izguba tekočega leta, skupaj s prenesenimi izgubami, dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

Poslovodstvo pa bi se lahko seznanilo z obstojem insolventnosti (najkasneje) marca 2023, ko je potekel rok za sestavo računovodskih izkazov za leto 2022, ki so izkazovali znesek čiste in prenesene izgube, ki presega polovico osnovnega kapitala in je ni bilo mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

Če bi poslovodstvo ravnalo s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, kar je temeljno merilo skrbnosti poslovodstva pri vodenju poslov družbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZFPPIPP, pa bi poslovodstvo moralo ugotoviti insolventnost že prej.

2.2. Ukrepanje poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti

Ob nastanku insolventnosti mora poslovodstvo:

• do novele ZFPPIPP-H (pričetek veljavnosti: 1. 11. 2023), je poslovodstvo moralo izdelati poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja ter izvesti druge ukrepe za odpravo insolventnosti v skladu z določili ZFPPIPP in eventualno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti (prisilna poravnava ali stečaj);
• Od novele ZFPPIPP-H (pričetek veljavnosti: 1. 11. 2023), mora poslovodstvo brez odlašanja, vendar najpozneje v enem mesecu po nastanku insolventnosti vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti (prisilna poravnava ali stečaj) (38. člen ZFPPIPP).
  • Ukrepe finančnega prestrukturiranja pa mora poslovodstvo po noveli ZFPPIPP-H sprejeti še preden nastopi položaj insolventnosti, torej v obdobju t.i. »grozeče insolventnosti«. Grozeča insolventnost je položaj, ki nastane, če je verjetno, da bo v obdobju enega leta dolžnik postal insolventen (več o tem v nadaljevanju).
• Ne glede na novelo ZFPPIPP-H, se ob nastopu insolventnosti poslovanje omeji na plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe, ter se vzpostavi prepoved neenakopravnega obravnavanja upnikov, pri čemer se po noveli ZFPPIPP-H, prepoved neenakega obravnavanja upnikov (in druge prepovedi) vzpostavi že ob nastanku grozeče insolventnosti.

Opustitev ali nepravočasno postopanje poslovodstva ob nastopu insolventnosti v nasprotju z določili iz 38. člena ZFPPIPP predstavlja protipravno ravnanje, ki je temelj obstoja odškodninske odgovornosti poslovodstva v skladu z 42. členom ZFPPIPP. 

Kršitve obveznosti poslovodstva ob nastopu grozeče insolventnosti so predmet odškodninske presoje po določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Znesek škode, za katero odgovarjajo člani poslovodstva osebno, če ob insolventnosti pravočasno ne sprejmejo ukrepov (ali kršijo obveznost enakega obravnavanja upnikov), se domneva, da je enak razliki med celotnim zneskom terjatev upnikov v stečajnem postopku in zneskom, do katerega so bile terjatve v stečajnem postopku poplačane (drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP).

Pod določenimi pogoji se lahko odškodninska odgovornost omeji, vendar za člane poslovodstva ne manj kot:

• pri veliki družbi 150.000 eurov,
• pri srednji družbi 50.000 eurov in
• pri majhni družbi ali drugi pravni osebi 20.000 eurov.
• Odgovornost se prav tako ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti.

3. Obveznosti poslovodstva in drugih oseb ob nastanku grozeče insolventnosti

Splošno spoznanje finančne stroke je, da je treba, če družba postane insolventna, ukrepati hitro. Če postane družba insolventna, stopijo v ospredje interesi upnikov in postanejo nadrejeni interesom lastnikov.

Velja paradigma: »preden sleherni upnik izgubi 1 EUR, mora lastnik izgubiti celotno naložbo«. Navedeno je v ZFPPIPP povzdignjeno tudi na zakonsko obveznost (npr. 136. člen in drugi odstavek 373. člena ZFPPIPP).

Kot je bilo že omenjano, je novela ZFPPIPP-H (pričetek veljavnosti: 1. 11. 2023) dodatno zaostrila obveznosti poslovodstva z vidika ažurnosti in doslednosti spremljanja likvidnosti ter plačilne sposobnosti, in sicer tako, da zahteva ukrepanje »že« v fazi grozeče insolventnosti in ne šele ob nastanku insolventnosti.

Doslej (do novele ZFPPIPP-H) je namreč veljalo, da je moralo poslovodstvo spremljati in pravočasno urgirati »šele« ob nastanku insolventnosti in v tej zvezi sprejemati ukrepe v smeri odprave insolventnosti.

Novela ZFPPIPP-H pa, s ciljem spodbujanja za pravočasno reagiranje, določa nove obveznosti poslovodstva, ki bodo, če bodo izvedene pravočasno, insolventnost lahko preprečile. V ta namen zakon na novo opredeljuje »grozečo insolventnosti«, ki v skladu s 13.a členom pomeni položaj, ki nastane, če je verjetno, da bo v obdobju enega leta postal dolžnik insolventen.

V tej zvezi so poslovodstvu določene nove (dodatne) obveznosti, in sicer mora v osnovi nenehno spremljati dogajanje ki bi lahko ogrozilo nadaljnji obstoj družbe.

Če poslovodstvo prepozna tak razvoj dogodkov, ki pomeni stanje grozeče insolventnosti, mora:

• sprejeti ukrepe finančnega prestrukturiranja, usmerjene v odpravo grozeče insolventnosti, in
• nemudoma poročati organom nadzora,
• ravnati tako, da se izogiba neenakopravnemu ravnanju upnikov (razen, če je to namenjeno preprečitvi insolventnosti),
• pri odločitvah upošteva interese upnikov, lastnikov kapitala in drugih deležnikov,
• se izogibati ravnanjem, s katerimi se ogroža ali zmanjšuje premoženje družbe ali kako drugače ogroža sposobnost preživetja družbe

Z namenom zgodnjega odkrivanja stanja grozeče insolventnosti ZFPPIPP-H dodatno uvaja nove obveznosti za nekatere zunanje izvajalce, ki so po noveli dolžni pisno opozarjati družbo o nastanku grozeče insolventnosti:

Revizor, računovodja ali druga oseba, ki za podjetje opravlja storitve, povezane s poslovanjem ali pregledom poslovanja družbe, mora poslovodstvo pisno opozoriti, če pri opravljanju svojih storitev ugotovi, da je nastal položaj grozeče insolventnosti ali insolventnosti.

Ministrstvo za gospodarstvo je v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede razvilo in oblikovalo model ekonomskih indikatorjev za signaliziranje stanja grozeče insolventnosti v posamezni gospodarski družbi. Gre za uveljavljen »z-score« model, ki je javno dostopen v obliki excel datoteke z ustrezno nastavljenimi formulami za izračun verjetnosti nastanka insolventnosti.

3.1. Potencialni ukrepi v primeru insolventnosti

Poslovodstvo ima ob nastanku grozeče insolventnosti na voljo širok nabor možnosti pri izbiri ukrepov finančnega prestrukturiranja, usmerjenih v odpravo grozeče insolventnosti in lahko vključujejo:

• zmanjšanje in odložitev zapadlosti dolžnikovih obveznosti,
• pri kapitalski družbi: izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki, katerih predmet so terjatve upnikov do dolžnika, ali z novimi denarnimi vložki in
• druge ukrepe, katerih izvedba v skladu s pravili poslovnofinančne stroke omogoča odpravo vzrokov dolžnikove grozeče insolventnosti ali dolžnikove insolventnosti in zagotavlja, da dolžnik postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

Poslovodstvo ima v času grozeče insolventnosti široke možnosti izbire ukrepov  finančnega prestrukturiranja. Ukrepi bodo v tem primeru primarno še zunajsodni in bodo temeljili na dogovorih s ključnimi upniki glede obsega in načina prostovoljnega prestrukturiranja dolga.

Za primere, ko poslovodstvo ocenjuje, da doseganje dogovora z vsemi upniki ne bo mogoče, ZFPPPPP-H za ta namen omogoča že v fazi grozeče insolventnosti ustrezne postopke prestrukturiranja, v katerem se lahko doseže tudi preglasovanje oziroma doseže potrditev načrta prestrukturiranja, čeprav se z njim ne strinjajo vsi upniki.

Za ta namen ima poslovodstvo na voljo:

• postopek preventivnega prestrukturiranja, in
• postopek sodnega prestrukturiranja.

4. Preventivno in sodno prestrukturiranje

4.1. Preventivno prestrukturiranje

Preventivno prestrukturiranje se vodi z namenom, da se dolžniku (ki se razvršča med majhne, srednje ali velike družbe), za katerega je verjetno, da bo v obdobju enega leta postal insolventen (grozeča insolventnost), omogoči, da na podlagi sporazuma o finančnem prestrukturiranju izvede ustrezne ukrepe prestrukturiranja svojih finančnih obveznosti in druge ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne, da odpravi vzroke, zaradi katerih bi lahko postal insolventen.

Finančna terjatev je terjatev do dolžnika, ki je nastala na podlagi:

• kreditne pogodbe, pogodbe o izdaji bančne garancije ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z banko, finančno institucijo ali drugo finančno družbo,
• pogodbe o finančnem leasingu ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z banko, finančno institucijo ali drugo finančno družbo,
• posojilne pogodbe ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je dolžnik sklenil z osebo nefinančnega sektorja,
• poroštva ali drugega posla enakih značilnosti, ki ga je prevzel dolžnik za finančno terjatev do druge osebe,
• izvedenega finančnega instrumenta, katerega izdajatelj je dolžnik.
• Kar ni finančna terjatev, je poslovna terjatev,

Postopek je namenjen proaktivnemu izogibanju grozeči insolventnosti in finančnim težavam. Cilj je doseči z upniki sporazum o finančnem prestrukturiranju finančnih terjatev, s katerim bi se naj obnovila finančno stabilnost podjetja preden postane insolventno.

Preventivno prestrukturiranje vključuje vložitev predloga za začetek postopka pred sodiščem, pogajanja z upniki, reorganizacijo poslovanja, možno spremembo lastništva ali vodstva, prestrukturiranje dolgov in druga finančna prestrukturiranja.

Preventivno prestrukturiranje omogoča podjetju, da s prestrukturiranjem finančnih terjatev nadaljuje z delovanjem in se izogne morebitni likvidaciji ali stečaju. Poleg ostalih pogojev, sporazum o finančnem prestrukturiranju v okviru postopka preventivnega prestrukturiranja prične veljati, ča zanj izreče privolitev dolžnik in zahtevana večina upnikov finančnih terjatev (75%).

4.2. Sodno prestrukturiranje

Postopek sodnega prestrukturiranja zaradi odprave grozeče insolventnosti predstavlja nov postopek za primere grozeče insolventnosti.

Vodi se z namenom, da se na podlagi sklenjene prisilne poravnave omogoči izvedba finančnega prestrukturiranja, ki je potrebno, da se odpravijo vzroki, zaradi katerih bi dolžnik lahko postal insolventen. Ta postopek se tako pridružuje obstoječemu postopku preventivnega prestrukturiranja, saj sta oba ta postopka namenjena odpravi grozeče insolventnosti.

Postopek preventivnega prestrukturiranja je primarno namenjen prestrukturiranju finančnih terjatev in predvsem srednjim in velikim gospodarskim družbam, kar posledično terja tudi manj sodne intervencije in nadzora.

Navedeno je bil poglavitni razlog novele ZFPPIPP-H za uvedbo novega postopka sodnega prestrukturiranja, ki je namenjen vsem gospodarskim družbam in samostojnim podjetnikom, ki jim insolventnost šele grozi, prav tako je namenjen prestrukturiranju vseh terjatev, tako finančnih kot tudi poslovnih.

Ključne značilnosti postopka sodnega prestrukturiranja:

• namenjen je vsem gospodarskim družbam,
• predlogu za začetek postopka morata biti enako kot v postopku prisilne poravnave priložena poročilo o finančnem poslovanju dolžnika in načrt finančnega prestrukturiranja.
• poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika mora namesto likvidacijske vrednosti sredstev vsebovati vrednost sredstev, ocenjeno v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti ob predpostavki poštene prodaje,
• predlog finančnega prestrukturiranja se lahko poleg finančnih terjatev nanaša tudi na poslovne terjatve, ne učinkuje pa na terjatve delavcev iz naslova delovnega razmerja,
• dolžnik obdrži vodenje družbe, vendar pa je med postopkom pod nadzorom sodišča in upravitelja,
• podobno pravilo glede glasovanja kot v postopku prisilne poravnave,
• dolžnik ima možnost vseh ukrepov, ki jih določa predlog zakona za njihovo finančno prestrukturiranje,
• prekinitev izvršilnih postopkov traja 4 mesece z možnostjo podaljšanja, ki skupaj s prekinitvami ne sme presegati 12 mesecev,
• če predlog prisilne poravnave v postopku sodnega prestrukturiranja ni izglasovan, se »avtomatično« ne prične postopek stečaja, kot to običajno velja v postopkih prisilne poravnave,
• če sodišče predlog za začetek postopka sodnega prestrukturiranja zaradi odprave grozeče insolventnosti zavrne, ker ugodi ugovoru zoper vodenje postopka iz razloga, da je dolžnik insolventen, ali iz razloga posredovanja neresničnih, nepravilnih ali nepopolnih podatkov, ustavi postopek sodnega prestrukturiranja zaradi odprave grozeče insolventnosti in po uradni dolžnosti izda sklep o začetku stečajnega postopka.

5. Prisilna poravnava

Namen prisilne poravnave je reševanje finančnih težav insolventnega podjetja. Cilj je doseči večinsko strinjanje z upniki o načinu in pogojih poplačila dolgov v skladu s predlaganim načrtom finančnega prestrukturiranja. Podjetje nadaljuje z delovanjem, dolgovi pa so prestrukturirani na način, ki je sprejemljiv za večino upnikov.

Postopek prisilne poravnave je naslednji: Dolžnik predloži predlog za začetek postopka prisilne poravnave, katerega sestavni del je tudi načrt finančnega prestrukturiranja, sodišču in upnikom. Če upniki predlog prisilne poravnave izglasujejo z zadostno večino, postane pravnomočen. Pred vložitvijo popolnega predloga je potrebno izdelati celoten načrt finančnega prestrukturiranja, predlog prisilne poravnave, cenilna poročila, ipd.

Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, ali je upnik glasoval prosti sprejetju predlagane prisilne poravnave.

Prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice Prisilna poravnava lahko vključuje delno odpust dolgov, odlog plačil, spremembe v pogojih dolga ali pa predlog prisilne poravnave vključuje prestrukturiranje zavarovanih terjatev (npr. odlog zapadlosti, debt-to equity swap, ipd).

5.1. Prisilna poravnava za malo gospodarstvo

Poenostavljena prisilna poravnava je bila z novelo ZFPPIPP-H preimenovana v »prisilno poravnavo za malo gospodarstvo«. Poleg preimovanja je bilj cilj zakonodajalca, da z nekaterimi spremembami prepreči zlorabe postopkov, ki so se jih nekateri dolžniki posluževali z institutom poenostavljene prisilne poravnave.

V osnovi gre za postopek, ki je podoben prisilni poravnavi z nekaterimi poenostavitvami (oziroma zaostritvami v primerjavi s prejšnjo poenostavljeno prisilno poravnavo). Omejen je za gospodarske družbe ki izpolnjujejo vsa tri merila, ki jih ZGD-1 določa za uvrščanje v skupino mikro družb, in če vrednost aktive v zadnjih dveh letih ni presegla 700.000 eurov ter višina vseh njihovih obveznosti ne presega 700.000 eurov.

Poenostavitve so zlasti:

• predlogu ni potrebno priložiti poročila revizorja in poročila pooblaščenega ocenjevalca podjetij,
• oceno vrednosti premoženja pa ne rabi izdelati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti premoženja

Postopek je hitrejši in povezan z nižjimi stroški od običajne prisilne poravnave. Dolžnik predloži načrt poravnave, ki ga morajo upniki izglasovati. Vsa druga pravila, ki veljajo za redno prisilno poravnavo (na primer imenovanje upravitelja, ki nadzira poslovanje dolžnika in preveri obstoj prijavljenih terjatev) veljajo tudi v postopku prisilne poravnave za malo gospodarstvo.

6. Stečaj

Do stečaja pride, ko podjetje ne more več izpolnjevati svojih finančnih obveznosti in ni več sposobno nadaljevati z delovanjem. Stečajni postopek se začne na sodišču. Stečajni upravitelj prevzame nadzor nad premoženjem dolžnika in vodi postopek unovčitve stečajne mase z namenom poplačila upnikov pod najboljšimi pogoji.

Stečaj vodi do prodaje premoženja in razdelitve sredstev med upnike in se zaključi z izbrisom družbe. Ko je enkrat (pravnomočno) začet postopek stečaja, le-tega ni mogoče prekiniti in nadaljevati z morebitnim postopkom prisilne poravnave ali drugim finančnim prestrukturiranjem.

7. Glavni razlogi, zakaj se podjetja znajdejo v težavah

Pri finančnem poslovanju podjetij je preventiva bistveno bolj pomembna kot kurativa. Zato si za konec poglejmo glavne razloge, zakaj se podjetja najpogosteje znajdejo v težavah:

• Neustrezno upravljanje denarnega toka: Nezmožnost ustrezno upravljati denarnega toka lahko vodi do likvidnostnih težav, četudi je podjetje na papirju donosno.
• Nezadostna kapitalska struktura: Prevelika zadolženost ali neustrezna kapitalska struktura lahko podjetje postavi v finančno tvegano pozicijo.
• Neuspešne naložbe ali širitve: Naložbe v neuspešne projekte ali neuspešne širitve lahko privedejo do velikih finančnih izgub.

Pri zgoraj navedenih razlogih lahko zagotovo pomaga najem finančnega direktorja.

• Povečana konkurenca: Pojav nove konkurence ali spremembe v tržnih razmerah lahko negativno vplivajo na tržni delež in dobičkonosnost podjetja.
• Slabo upravljanje: Neizkušeno ali neučinkovito vodstvo lahko povzroči slabe poslovne odločitve, ki negativno vplivajo na finančno zdravje podjetja.
• Spremembe v zakonodaji ali regulativi: Nepričakovane spremembe v zakonodaji ali regulativi lahko vplivajo na dovoljenja, davke ali druge finančne dejavnike podjetja.
• Zunanji ekonomski dejavniki: Recesija, inflacija ali druge makroekonomske spremembe lahko zmanjšajo prihodke in povečajo stroške podjetja.
• Neuspeh pri inovacijah ali prilagoditvi tržnim trendom: Neuspeh pri ohranjanju koraka z industrijskimi inovacijami ali tržnimi trendi lahko privede do zmanjšane prodaje in tržnega deleža.
• Operativne težave: Neuspeh v operativni učinkovitosti, kot so težave z dobavitelji, lahko poveča stroške in zmanjša produktivnost.
• Naravne katastrofe ali nepredvidljivi dogodki: Dogodki, kot so naravne nesreče ali pandemije, lahko nenadoma prekinejo poslovanje in povzročijo velike finančne izgube.

Vsak od teh dejavnikov lahko samostojno ali v kombinaciji povzroči finančne težave za podjetje. Zato je za podjetja ključnega pomena, da imajo strategije za obvladovanje teh tveganj in zagotovitev finančne stabilnosti. Če pa se na obzorju nakazujejo težave, pa je potrebno odreagirati hitro, strokovno ter preventivno.