Temeljna analiza delnice – Kako jo narediti?

Temeljna oz. fundamentalna analiza predstavlja ključno orodje za vlagatelje, ki želijo razumeti fundamentalno vrednost delnic in drugih investicijskih instrumentov. Zasnovana je na temeljitem pregledu vseh razpoložljivih finančnih podatkov in ekonomskih kazalnikov podjetja, z namenom ocenjevanja njegove notranje vrednosti.

V nasprotju s tehnično analizo, ki se osredotoča na borzne grafikone in tržne trende, temeljna analiza preučuje dejavnike, kot so dobičkonosnost podjetja, prihodki, stroški, tržni delež, konkurenčnost in širše ekonomske razmere. Vključuje analizo računovodskih izkazov in drugih javno dostopnih poročil z namenom sprejemanja premišljenih naložbenih odločitev.

Temeljna analiza predstavlja ključno orodje za vlagatelje, ki želijo razumeti pravo vrednost delnic in drugih investicijskih instrumentov. Zasnovana je na temeljitem pregledu vseh razpoložljivih finančnih podatkov in ekonomskih kazalnikov podjetja, z namenom oceniti njegovo notranjo vrednost.

Poglejmo si vse, kar morate vedeni o temeljni analizi.

Vhodni podatki za temeljno analizo

Pri temeljni analizi poleg vsebine poslovanja (produkti, konkurenčne prednosti, trgi, ipd.) analiziramo predvsem finančne izkaze podjetja. Finančni kazalniki podjetja namreč temeljijo na finančnih podatkih, ki izhajajo iz treh osnovnih finančnih izkazov.

Le-ti so:

• Bilanca stanja – Bilanca stanja prikazuje finančni položaj podjetja na zadnji dan fiskalnega obdobja. Prikazuje sredstva in obveznosti do virov sredstev ter lastniški kapital podjetja.
• Izkaz poslovnega izida – Izkaz poslovnega izida prikazuje finančno uspešnost podjetja v določenem časovnem obdobju, običajno četrtletno ali letno. Prikazuje prihodke, odhodke in čisti poslovni izid.
• Izkaz denarnih tokov – Izkaz denarnih tokov prikazuje denarne transakcije v določenem časovnem obdobju, spet običajno na četrtletni ali letni ravni. Sestava le-tega je sledeča:
  • denarni tok iz poslovanja,
  • denarni tok iz investiranja,
  • denarni tok iz financiranja,
  • končno stanje denarnih sredstev in
  • neto sprememba denarnih sredstev.

Kadar analiziramo finančna poročila in finančne kazalnike, moramo številke vedno obravnavati v določenem kontekstu. Trije najpogostejši konteksti so običajno:

• Finančna zgodovina podjetja – Analiziramo, kako se poslovanje podjetja sčasoma razvija.
• Povprečne vrednosti v industriji – Primerjamo finančne podatke v odnosu do povprečnih vrednosti v industriji in kako podjetje zaostaja ali presega industrijo.
• Primerjava s konkurenti – Primerjamo finančno zdravje enega konkurenta z drugim ali več podjetji, ki delujejo v isti ali podobni industriji. Včasih ima smisel analizirati in primerjati podjetja iz različnih sektorjev, vendar moramo pri tem biti previdni, da med seboj primerjamo njihove primerljive dele.

Ko analiziramo finančne podatke, nas zanima pet glavnih vidikov poslovanja podjetja:

• Dobičkonosnost – Ali podjetje ustvarja dobiček?
• Likvidnost – Ali lahko podjetje izpolni svoje kratkoročne obveznosti?
• Učinkovitost – Ali so operacije podjetja učinkovite?
• Finančni vzvod – Koliko dolga uporablja podjetje?
• Rast – Kako hitro rastejo prihodki in dobički podjetja?

Najpogostejši kazalniki pri analizi finančnih izkazov so sledeči:

Temeljna analiza – Ključni kazalniki izhajajoči iz bilance stanja

Pri temeljni analizi običajno izračunamo in analiziramo sledeče kazalnike, ki izhajajo iz bilance stanja:

1. Kratkoročni koeficient

Kratkoročni koeficient je razmerje, ki meri ali lahko podjetje s svojimi tekočimi (kratkoročnimi) sredstvi poravna svoje kratkoročne obveznosti (to so obveznosti, ki zapadejo v roku enega leta).

Izračuna se kot tekoča sredstva podjetja deljena s tekočimi obveznostmi. Če je razmerje večje od 1, to pomeni, da ima podjetje dovolj kratkoročnih sredstev za pokritje svojih kratkoročnih obveznosti. Za dobro tekoče razmerje se šteje tisto nad 1,2.

2. Hitri koeficient

Hitri koeficient kaže ali lahko podjetje z gotovino, gotovinskimi ekvivalenti, terjatvami in tržljivimi vrednostnimi papirji izpolni svoje kratkoročne obveznosti.

Omenjena sredstva v praksi pogosto poimenujemo »hitra sredstva«, saj so bodisi gotovina bodisi se lahko hitro pretvorijo v gotovino. Za izračun hitrega koeficienta delimo hitra sredstva z vsemi tekočimi obveznostmi. Dobro hitro razmerje je višje od 1,0.

3. Dolgoročni dolg

Dolgoročni dolg je dolg podjetja, ki ima rok zapadlosti 12 mesecev ali več. Dolgoročna plačilna sposobnost podjetja (solventnost) je odvisna od nivoja dolgoročnega dolga.

4. Razmerje dolga do lastniškega kapitala (D/E)

Razmerje dolga do lastniškega kapitala primerja ves dolg podjetja (kratkoročni in dolgoročni) s kapitalom delničarjev. Prikazuje t.i. finančni vzvod podjetja.

V praktičnem smislu prikazuje, koliko dolga ima podjetje na vsak evro kapitala. Dobro D/E razmerje se razlikuje od industrije do industrije, vendar se na splošno v večini industrij uporablja pravilo palca, da razmerje ne bi smelo biti višje kot 2,0.

5. Kazalnik obrestnega pokritja

Kazalnik obrestnega pokritja kaže ali lahko podjetje enostavno pravočasno plača obresti na svoj dolg. Običajno se izračuna kot EBIT (dobiček pred obrestmi in davki) deljen s stroški obresti v določenem obdobju. Kazalnik bi moral biti nad 2,0, idealno pa celo nad 3,0 ali višje.

6. Kazalnik obračanja sredstev

Razmerje obrata sredstev meri učinkovitost, s katero podjetje uporablja svoja sredstva za ustvarjanje prihodkov. Izračuna se kot skupna prodaja deljena s povprečnimi sredstvi. Višje kot je razmerje, bolj učinkovito je podjetje.

Na primer, če je razmerje 2,0, to pomeni, da podjetje ustvari 2 evra prodaje za vsak evro sredstev. Razmerje se razlikuje od industrije do industrije, zato ga je potrebno uporabljati le za primerjavo podjetij v isti industriji.

7. Donosnost sredstev (ROA)

ROA kaže, kako dobičkonosno je podjetje v razmerju do svojih skupnih sredstev. Z drugimi besedami, prikazuje, kako učinkovito podjetje uporablja sredstva za ustvarjanje dobička.

Izračuna se kot čisti poslovni izid deljen s povprečnimi sredstvi. Višji ROA kaže, da je podjetje bolj učinkovito pri uporabi svojih sredstev za ustvarjanje dobička.

8. Donosnost lastniškega kapitala (ROE)

ROE kaže, kako dobičkonosno je podjetje v razmerju do lastniškega kapitala (neto sredstva, brez upoštevanja dolga). Izračuna se kot čisti poslovni izid deljen s povprečnim lastniškim kapitalom in meri, koliko dobička podjetje ustvari na vsak evro, prispevan od delničarjev.

Naraščajoči ROE je običajno znak, da podjetje ustvarja vrednost za delničarje. Obstaja tudi podrobnejša analiza ROE, imenovana Du-Pontova analiza, ki ROE razčleni na dobičkovno maržo, koeficient obrata sredstev in multiplikator lastniškega kapitala.

Temeljna analiza – Ključni kazalniki izhajajoči iz izkaza poslovnega izida

Pri temeljni analizi običajno analiziramo naslednje podatke in kazalnike izhajajoče iz izkaza poslovnega izida:

9. Stopnja rasti prihodkov

Rast prihodkov preprosto pomeni povečanje prihodkov v določenem časovnem obdobju, običajno četrtletno ali letno. Prikazuje, kako hitro se posel širi in se pogosto uporablja za napovedovanje prihodnjih prihodkov.

10. Stopnja rasti čistega poslovnega izida

Rast čistega dobička prikazuje povečanje dobička v določenem časovnem obdobju. Tako kot pri prihodkih lahko analiziramo ali se čisti poslovni izid podjetja skozi leta povečuje ali znižuje.

Pomembno je, da primerjamo rast čistega poslovnega izida z rastjo prihodkov in na ta način vidimo ali je podjetje učinkovito pri pretvarjanju povečanih prihodkov v povečan dobiček.

11. Bruto dobičkovna marža

Bruto dobičkovna marža (angl. Gross profit margin) se izračuna kot razlika med prihodki od prodaje in stroški prodanega blaga (angl. COGS) deljeno s prihodki od prodaje.

Prikazuje dobičkonosnost podjetja po odštetju neposrednih stroškov prodanega blaga. Višja kot je bruto dobičkovna marža, bolje je, saj podjetju ostane več denarja za pokrivanje drugih posrednih stroškov (stroški prodaje, splošni stroški, stroški upravljanja, idr.).

12. Dobičkovna marža

Se izračuna kot ulomek med čistim poslovnim izidom in prihodki od prodaje. Prikazuje, koliko čistega dobička podjetje pridobi za vsak evro ustvarjene prodaje.

Višja čista dobičkonosna marža je seveda boljša, vrednosti pa se precej razlikujejo med seboj glede na industrijo v kateri podjetje deluje.

Temeljna analiza – Ključni kazalniki izhajajoči iz izkaza denarnih tokov

Pri temeljni analizi običajno analiziramo naslednje podatke in kazalnike izhajajoče iz izkaza denarnih tokov:

13. Denarni tok iz poslovanja (OCF)

To je del izkaza denarnih tokov, ki prikazuje, koliko neto denarja podjetje ustvari iz svojih osnovnih poslovnih operacij v določenem časovnem obdobju (prodaja blaga in storitev, plačila dobaviteljem, davki itd.).

Prikazuje, ali podjetje ustvarja dovolj denarnega toka za vzdrževanje in širitev svojih poslovnih operacij. Pozitiven denarni tok iz poslovanja kaže, da podjetje lahko izpolni svoje obveznosti samo z operativnimi prihodki, brez dodatnega zadolževanja.

Ostali dve vrsti denarnih tokov v izkazu denarnih tokov sta:

• denarni tok iz investicijskih dejavnosti in
• denarni tok iz finančnih dejavnosti.

Denarni tok iz investiranja prikazuje, koliko denarja je podjetje ustvarilo ali porabilo z naložbami (nakup ali prodaja sredstev, kot so objekti in oprema, itd.). Denarni tok iz financiranja pa prikazuje, koliko denarja je podjetje ustvarilo ali porabilo s finančnimi dejavnostmi, kot so jemanje ali vračanje posojil, izplačevanje dividend, itd.

Vrednotenje in privlačnost družbe

Pri vrednotenju je ključno vprašanje, ali je delnica podjetja privlačna naložba. Obstaja več metrik vrednotenja, ki nam pomagajo oceniti privlačnosti naložbe. Spodaj je naštetih nekaj najpogosteje uporabljenih.

14. Razmerje P/E

Razmerje cena delnice do dobička na delnico je verjetno najbolj znana metrika vrednotenja. Izračuna se kot borzna cena delnice deljena z dobičkom na delnico in prikazuje, koliko let bi trajalo, da podjetje vrne znesek, plačan za delnico, ob predpostavki, da podjetje ne raste in v celoti izplačuje neto dobičke vlagateljem.

Z drugimi besedami, koliko mora vlagatelj vložiti, da prejme evro dobička podjetja. Razmerje P/E je eden najbolj priljubljenih kazalnikov, ki kaže, ali je podjetje podcenjeno ali precenjeno. Dolgoročno povprečno razmerje P/E za podjetja S&P 500 je okoli 14 – 16. Razmerje P/E se lahko giblje med 5x do 120x (ali celo več), odvisno od tržnih ciklov.

• Delnice z visokim razmerjem P/E se lahko štejejo za rastoče delnice, kar pomeni, da vlagatelji pričakujejo visoke stopnje rasti in dobičkonosnosti v prihodnosti in so zato pripravljeni plačati več za delnico; to bi lahko bil tudi kazalnik, da je delnica precenjena.
• Delnice z nizkim razmerjem P/E se lahko štejejo za vrednostne delnice, če so izpolnjeni tudi drugi kriteriji za klasifikacijo delnice kot vrednostne delnice.

15. Razmerje P/B

Razmerje cena delnice do knjigovodske vrednosti delnice primerja tržno kapitalizacijo podjetja s knjigovodsko vrednostjo. Izračuna se kot količnik med borzno ceno delnice in njeno knjigovodsko vrednostjo (BVPS).

Knjigovodska vrednost prikazuje neto razliko med sredstvi podjetja in obveznostmi, kot tudi neto sredstva podjetja, tj. koliko bi delničarji prejeli, če bi bilo podjetje likvidirano.

Tradicionalno se razmerje P/B pod 1 šteje za dobro naložbo (pomeni, da je podjetje podcenjeno), vendar se lahko tudi razmerje P/B do 4 šteje za sprejemljivo naložbo, še posebej, če gre za podjetje z “lahkimi sredstvi” kot so podjetja v tehnološkem sektorju.

16. Razmerje P/S

Razmerje cena delnice do prodaje na delnico se izračuna kot tržna kapitalizacija podjetja deljena s skupno prodajo v zadnjih 12 mesecih. Razmerje prikazuje, kako je podjetje ovrednoteno na trgu za vsak evro prodaje podjetja.

Razmerje se precej razlikuje med različnimi industrijami in se najpogosteje uporablja pri primerjavi konkurentov. Pogosto se uporablja tudi v primerih, ko rastoča podjetja še niso dobičkonosna.

17. Neto vrednost podjetja (EV)

EV nam pove, koliko denarja bi bilo potrebno za nakup celotnega podjetja in poplačilo vsega njegovega dolga.

Izračuna se kot tržna kapitalizacija plus dolg minus gotovina in gotovinski ekvivalenti (ker se lahko uporabijo za delno poplačilo dolga). EV se lahko uporablja kot boljši način za izračun vrednosti podjetja v primerjavi samo s tržno kapitalizacijo.

18. EV/EBIT

Gre za alternativno metriko vrednotenja P/E, ki za razliko od P/E upošteva razlike v strukturi dolga, davčnih stopnjah in večjih količinah gotovine v bilancah.

Nevtralizira kapitalsko strukturo in se izračuna kot pridobitvena vrednost deljena z operativnim dobičkom podjetja ali EBIT (dobiček pred obrestmi in davki). Za kapitalsko intenzivna podjetja se lahko namesto EBIT upošteva EBIDTA (dobiček pred obrestmi, amortizacijo in davki), pri čemer se upošteva tudi vpliv amortizacije.

19. Razmerje PEG

Namen razmerja PEG je upoštevati pričakovane stopnje rasti podjetja in se šteje za nadgradnjo razmerja P/E.

Razmerje PEG standardizira razmerje P/E glede na pričakovane stopnje rasti dobička na delnico. Izračuna se kot razmerje P/E deljeno s pričakovano stopnjo rasti dobička na delnico. Razmerje PEG pod 1 se šteje za “dobro”.

20. Dividendna donosnost

Dividendna donosnost je odstotek borzne cene delnice podjetja, ki se izplača kot dividenda vsako leto. Izračuna se kot dividende na delnico, izplačane v letu, deljene s ceno delnice. Višje dividendne donosnosti so na splošno boljše.

Dividendna donosnost med 2% in 6% se šteje za dobro. Seveda obstajajo tudi izjeme, na primer, če podjetje izplačuje preveč dividend namesto da bi reinvestiralo v rast, ali če izplačuje preveč dividend, ko poslovanje ne poteka po pričakovanjih in postanejo kapitalske rezerve premajhne.

21. Razmerje izplačila dividend (trenutno, prihodnje)

Razmerje izplačila dividend lahko pomaga določiti, ali podjetje izplačuje razumen delež svojega dobička. Razmerje se izračuna kot vse dividende, izplačane v letu, deljene s čistim dobičkom.

Z drugimi besedami, prikazuje nam, kakšen odstotek čistega dobička je bil izplačan kot dividenda. Razmerje izplačila med 30% in 50% se šteje za dobro in vzdržno.

22. Število delnic / Nove izdane delnice / Odkup delnic

Za vlagatelje je pomembno, koliko delnic je na trgu in če so bile izdane nove delnice. Izdaja novih delnic povzroči razredčitev delničarjev, kar pomeni, da ima vlagatelj, ki ima enako število delnic, nižji odstotek lastništva podjetja po izdaji novih delnic. Poleg tega, če se preveč delnic izda prehitro, se lahko borzna cena zaradi večje ponudbe zniža.

Nasprotje izdaje novih delnic in pridobivanja novega kapitala se imenuje odkup delnic. Podjetje z dodatnim denarjem lahko izvede nove naložbe, izplača dividende ali odkupi svoje delnice. Odkup delnic je oblika vračanja kapitala delničarjem, saj se te delnice umaknejo s trga ali hranijo kot zakladne delnice. Odkup lahko kaže tudi na to, da vodstvo meni, da je podjetje podcenjeno.

Temeljna analiza je neprecenljivo orodje za vsakega vlagatelja, ki želi preseči površinske trende in razumeti resnično vrednost ter potencial podjetij. Z zagotavljanjem vpogleda v finančno zdravje, operativno učinkovitost in tržni položaj podjetij, temeljna analiza omogoča oblikovanje globlje, na podatkih utemeljene investicijske strategije.

Čeprav je lahko zahtevna in časovno potratna, njena sposobnost razkritja dolgoročnih priložnosti in tveganj dela temeljno analizo nepogrešljivo za tiste, ki stremijo k premišljenemu in informiranemu vlaganju.