Vedenjske finance – S psihologijo do uspešnejšega investiranja

Vedenjske finance predstavljajo študijo vpliva psihologije na vedenje udeležencev na finančnih trgih, predvsem na vedenje vlagateljev ali finančnih analitikov ter posledično vpliv njihovega vedenja na finančne trge.

Glavna ideja vedenjskih financ je ta, da vlagatelji niso vedno racionalni, imajo omejitve pri samonadzoru, njihove odločitve pa so pogosto podvržene različnim pristranskostim.

V tej objavi se bomo poglobili v ključna področja vedenjskih financ, ki vam lahko pomagajo postati bolj uspešen investitor.

1. Glavne koristi vedenjskih financ

Zaradi iracionalnosti vlagateljev se dandanes vedenjske finance osredotočajo predvsem na tri vrste koristi, ki jih ljudje želijo doseči pri sprejemanju svojih odločitev, tudi finančnih, in se v tem oziru pomembno ločijo od prvotnih finančnih idej in modelov.

Tri glavne koristi vedenjskih financ so:

• utilitaristične,
• izrazne in
• čustvene.

Vsaka izmed naštetih vrst koristi odgovarja na drugo pomembno vprašanje.

• Utilitaristične koristi tako odgovarjajo na vprašanje, kakšno korist bom imel od nekega dejanja in ali bo korist monetarna?;
• izrazne koristi odgovarjajo na vprašanje, kaj neko dejanje pove o meni drugim in samemu sebi?;
• čustvene koristi pa odgovarjajo na vprašanje, kakšna čustva neko dejanje izvabi iz mene?

Tako vidimo, da so vedenjske finance pravzaprav rezultat prepleta različnih znanosti:

• psihologije, ki analizira procese človekovega vedenja in uma ter pojasnjuje, kako na procese vpliva fizično, psihično in zunanje okolje človeka;
• financ, ki obsegajo sistem oblikovanja, distribucije in uporabe virov;
• ter sociologije, vede, ki preučuje socialno življenje posameznikov, skupin in družb, s poudarkom na vplivu socialnih interakcij na človekove odnose in vedenje.

2. Kratka zgodovina vedenjskih financ

Ideja, da na finančnih trgih nekatera, predvsem kratkoročna, cenovna gibanja, lahko pripišemo razpoloženju vlagateljev in njihovemu odzivu na »ravnokar prejete novice«, sega že pred začetek druge svetovne vojne.

Še več, celo Adam Smith naj bi že v 18. stoletju, v svojem delu The Theory of Moral Sentiments, opisal različne vedenjske elemente, kot so ponos, sramota, negotovost in egoizem, s katerimi je poskušal razložiti dejanja človeka v svojem procesu iskanja dobička.

A te ideje do začetka 19. stoletja niso dobile prave pozornosti zaradi prevlade neoklasične ekonomske teorije, ki je psihologijo izrinila iz nabora glavnih ekonomskih dejavnikov tistega časa.

Kljub temu je danes v veljavi konsenz, da naj bi kot prvi v ekonomiji koncept vedenjskih financ predstavil ameriški ekonomist Vernon I. Smith, in sicer leta 1956. V tistem času njegove ideje niso naletele na veliko somišljenikov v ekonomski stroki, strokovnjaki le-te so namreč menili, da človekovo vedenje ne more vplivati na cene vrednostnih papirjev.

Je pa Smith podpornike našel v drugih strokah; z njim so se strinjali številni psihologi, med vidnejšimi Daniel Kahneman, Amos Tversky in Paul Slovic, ki so, skupaj s Smithom, pionirji raziskovanja t. i. vedenjskih pristranskosti in tako najbolj zaslužni za prodor in razvoj vedenjskih financ.

Slovic je svoje teze glede pomembnosti vedenjskih konceptov v financah predstavil v dveh člankih konec 60. let prejšnjega stoletja, kmalu zatem, in sicer leta 1974, pa sta Tversky in Kahneman predstavila fundamentalne koncepte t. i. hevristike – vede o tem, kako ljudje sprejemajo odločitve, presojajo situacije in rešujejo probleme.

Pri vseh izmed naštetih dejanj sta avtorja ugotovila, da ljudje pogosto uporabljajo svoje izkušnje in pristranskosti ter tako nakazala na pomembno prisotnost psihologije in sociologije v financah.

Pri razvoju vedenjskih financ moram omeniti še druge strokovnjake, ki so, vsak s svojimi odkritji, doprinesli pomemben del k razvoju te stroke.

• Goldberg in Von Nitzsch  sta vedenjske finance opredelila kot teorijo finančnega trga usmerjeno v vedenje ljudi, pri čemer sta izpostavila, da se ljudje vedejo racionalno zgolj do neke mere.  
• Thaler je izjavil, da so vedenjske finance integracija klasične ekonomije in finančnih teorij s študijami, ki preučujejo psihologijo in odločanje.
• Fuller, Fromlet in Jordan ter Miller so vsak na svoj način prišli do podobnega zaključka, da so posameznikovi odnosi in čustva pomembni dejavniki pri njegovem investicijskem delovanju in posledično oblikovanju tržnih cen različnih naložbenih razredov.

Vedenjske finance pa so kot znanost postale še posebej priljubljene po letu 2002, ko je Daniel Kahneman prejel Nagrado za ekonomske znanosti v spomin Alfreda Nobela.

Motivacija za nagrado je bila vključitev vpogledov iz psiholoških raziskav v ekonomsko znanost, zlasti v zvezi s človeško presojo in odločanjem v negotovosti, njegov doprinos k znanosti pa integrirana ekonomska analiza s temeljnimi spoznanji iz kognitivne psihologije, zlasti glede vedenja v negotovosti, s čimer so bili postavljeni temelji za nova področja raziskav.

3. Razcvet vedenjskih financ

Od takrat naprej so vedenjske finance doživele pravi razcvet. Ne le, da je čedalje več strokovnjakov začelo posvečati pozornost do tedaj dognanim zaključkom vedenjskih financ, tudi vedno več novih strokovnjakov se je začelo odločati za delovanje v tej znanosti.

To je, v kombinaciji s čedalje večjim obsegom trgovanja s finančnimi instrumenti s strani vse več ljudi v želji po doseganju dobičkov, predstavljalo dobro okolje za razvoj novih konceptov vedenjskih financ.

Tako so na primer leta 2012 Hon-Snir, Kudryavtsev in Cohen predstavili zelo pomembno ugotovitev, in sicer, da imajo vedenjske pristranskosti manjši vpliv na bolj izkušene vlagatelje. Ta ugotovitev predstavlja pomemben mejnik v vedenjskih financah in le-tem dodaja še dodatno veljavo.

Do še enega pomembnega prodora v stroki pa je prišlo pet let nazaj. Pri razlikovanju med klasično in vedenjsko finančno teorijo se je namreč potrebno zavedati, da strokovnjaki na podlagi najnovejših dognanj delijo vedenjske finance na vedenjske finance prve in druge generacije.

3.1. Prva in druga generacija vedenjskih financ

Za to je najbolj zaslužen Meir Statman, ki prvo generacijo vedenjskih financ, ki se je začela v 80. letih prejšnjega stoletja, opisuje kot vejo vedenjskih financ, pri kateri je v ospredju racionalna želja vlagateljev – doseganje dobička.

V tem oziru so si vedenjske finance prve generacije enake s klasično finančno teorijo, le da pri prvih napram slednjim lahko opazujemo iracionalne ljudi, ki naj bi bili podvrženi kognitivnim in čustvenim napakam, na poti do svojih racionalnih želja.

Za razliko od prve generacije vedenjskih financ druga ljudi ne opisuje kot iracionalne ali racionalne, temveč kot normalne. Takšno poimenovanje je v rabi, ker lahko prej omenjene kognitivne in čustvene napake ločimo od normalnih želja ljudi.

Povedano drugače, normalne želje ljudi niso kognitivne in čustvene napake. Vedenjske finance druge generacije so tako skupek najnovejših dognanj vedenjskih financ, ki vključuje nekatere dele klasične finančne teorije, spet druge nadomešča ter vsebuje mostove med teorijo in prakso.

Značilnost te generacije je že prej omenjeno ločevanje t. i. normalnih želja od kognitivnih in čustvenih napak in podajanje navodil za izogibanje napakam na poti do zadovoljevanja želja.

4. Vedenjske pristranskosti kot osnova vedenjskih financ

Pomemben del vedenjskih financ je preučevanje vedenjskih pristranskosti. Te so iracionalna (po Statmanovo normalna) prepričanja ali vedenja, ki lahko nezavedno vplivajo na naš proces odločanja.

V grobem jih delimo na dve podskupini, in sicer na čustvene ter kognitivne pristranskosti.

• Čustvene pristranskosti zajemajo tako ukrepanje na podlagi naših čustev in ne konkretnih dejstev kot tudi dopustitev, da naša čustva vplivajo na našo presojo.
• Na drugi strani so kognitivne pristranskosti napake v našem razmišljanju, ki nastanejo med obdelavo ali interpretacijo informacij, ki so nam na voljo.

David Hirshleifer je leta 2001 v svoji študiji objavil jedrnat pregled najpomembnejših vedenjskih pristranskosti, ki jih je združil v štiri kategorije:

1. Hevristična poenostavitev,
2. samoprevara,
3. čustva in samokontrola in
4. socialne interakcije.

Za stroko in razumevanje vedenja tržnih udeležencev je izjemnega pomena dejstvo, da naštete kategorije vedenjskih pristranskosti pomagajo razložiti pojav borznih mehurčkov in zlomov borz.

5. Hevristična poenostavitev

Ker so čas in naše kognitivne zmožnosti omejene, pogosto ne moremo analizirati podatkov iz okolja pravočasno in optimalno.

Namesto tega je naravna selekcija, tekom razvoja človeštva, naše ume preoblikovala na način, da le-ti uporabljajo t. i. »pravila palca«, nekakšne bližnjice do analiziranja podatkov iz okolja in sprejemanja odločitev na njihovi podlagi, kar omogoča sprejemanje hitrejših odločitev.

Te bližnjice imenujemo hevristike, vrsto vedenjskih pristranskosti, ki izhaja iz njih pa imenujemo hevristična poenostavitev. Hevristike so učinkovite, če jih uporabljamo za reševanje ustreznih problemov.

Kadar pa uporabo hevristik razširimo zunaj njihovega idealnega področja uporabe, kaj hitro naletimo na vedenjske pristranskosti povezane z njimi.

Čeprav so ekonomisti pogosto mnenja, da so pristranskosti posameznikov med seboj neodvisne in se potemtakem izničijo v tržnem ravnovesju, pa lahko hitro ugotovimo, da smo ljudje podvrženi podobnim hevristikam; tistim, ki so se izkazale kot dobre med našim evolucijskim procesom.

Na splošno bi torej morali ljudje biti podvrženi podobnim pristranskostim, le-te imenujemo sistematične pristranskosti.

5.1. Reprezentativnost

Reprezentativnostna pristranskost oz. reprezentativnost opisuje težnjo, da človek ocenjuje situacije v skladu s splošno sprejetimi prepričanji ali stereotipi.

Ta mu omogoča uporabo mentalnih bližnjic, s katerimi se izogne ocenjevanju podobnih situacij znova in znova. V procesu investicijskega odločanja se reprezentativnost pojavi kot posledica t.i. zanemarjanja osnovne stopnje ali t.i. zanemarjanja velikosti vzorca.

Zanemarjanje osnovne stopnje govori o tem, da vlagatelji poskušajo določiti potencialni uspeh naložbe v delnico tako, da jo kontekstualizirajo v znano, lahko razumljivo klasifikacijsko shemo.

Na primer, vlagatelj lahko neko delnico kontekstualizira kot delnico vrednostnega podjetja in tako hitro vleče zaključke o njenih tveganjih in donosih, na podlagi te klasifikacije.

Takšno dejanje seveda zanemarja nekatere pomembne dejavnike, ki vplivajo na dejansko uspešnost naložbe. Prav tako lahko vlagatelji zmotno ocenijo uspešnost upravljavcev premoženja, saj o njej sklepajo na podlagi njihove uspešnosti zgolj preteklih nekaj let.

Vlagatelji pogosto stopijo na to zmotno pot, ker jo dojemajo kot enostavno alternativo skrbnim in bolj zapletenim raziskavam, ki so dejansko potrebne pri ocenjevanju naložbe in uspešnosti upravljavcev premoženja.

Zanemarjanje velikosti vzorca pa govori o tem, da vlagatelji pogosto ne upoštevajo dovolj natančno velikosti vzorca podatkov, na podlagi katerega sprejemajo svoje odločitve. Takšni vlagatelji često nepravilno predvidevajo, da so majhni vzorci podatkov reprezentativni za celotne populacije.

Nemalokrat, ko ljudje na začetku ne razumejo nekega pojava, ki se odraža v nizu podatkov, hitro povežejo predpostavke, ki temeljijo zgolj na nekaj razpoložljivih podatkovnih točkah. Posamezniki, ki so nagnjeni k zanemarjanju velikosti vzorca, obravnavajo lastnosti, ki se odražajo v tako majhnih vzorcih, kot lastnosti, ki natančno opisujejo univerzalne zbirke podatkov.

A preučevani majhen vzorec pogosto ni reprezentativen za dejanske podatke. Opisan fenomen je znan tudi kot t. i. zakon malih števil.

5.2. Sidranje

Sidranje je težnja tistih, ki sprejemajo odločitve, da uporabljajo t. i. »sidrane vrednosti« ali prepričanja kot osnovo za odločitev (skupaj poimenovano sidra).

Ko morajo takšni ljudje sprejeti odločitev, tako uporabljajo sidra, ki pa pogosto izhajajo iz neustreznih ali napačnih izkušenj. Vlagatelji ob soočanju z investicijskimi odločitvami svoje odločitve pogosto sidrajo na pretekle spremembe cen sredstev in na njihove povprečne pretekle cene.

V teoriji sta definirani in ločeni dve vrsti sider, kvantitativna in moralna sidra.

• Kvantitativna sidra so števila ali kvantitativne spremenljivke, ki jih uporabljamo za izdelavo ocen. Tako se na njihovi podlagi ljudje odločamo ali so določena sredstva na trgu precenjena ali podcenjena. Dober primer kvantitativnih sider so na primer pretekle cene delnic.
• Moralna sidra pa delujejo tako, da določajo moč razloga, na podlagi katerega se ljudje odločajo za nakup sredstev. Tako se pogosto pojavlja boj v glavah vlagateljev med močjo razloga za nakup sredstev in močjo razlogov za alternativne rabe tega denarja, kot tudi boj med vztrajanjem v naložbi in dvigom denarja iz naložbe.

Tu se ponovno dotaknem dejstva, da čeprav lahko hevristike pomagajo pri odločanju, njihova uporaba pogosto vodi do resnih in sistematičnih napak pri naložbah, ker se hevristike zanašajo na intuitivne presoje, ki se pomembno razlikujejo od racionalnih modelov, na podlagi katerih bi morale temeljiti investicijske odločitve.

5.3. Teorija odpora proti izgubi

Odpor proti izgubi je tretja vrsta hevrističnih pristranskosti, ki ima pomembne posledice za finančne trge. Ta izhaja iz teorije obetov, ki sta jo leta 1979 predstavila Kahneman in Tversky. Avtorja zapišeta, da se teorija osredotoča predvsem na dejstvo, da je naš odnos do tveganja v povezavi s pridobivanjem dobičkov precej drugačen od našega odnosa do tveganja v povezavi z izgubami.

Povedano drugače, teorija analizira vrednost, ki jo posamezniki pripisujejo dobičkom in izgubam.

Pripisovanje vrednosti posameznikov dobičkom in izgubam tvori njihove vrednostne funkcije. Vrednostna funkcija je konkavna za dobičke (predstavlja nenaklonjenost tveganju) in konveksna za izgube (predstavlja iskanje tveganja). Poleg tega je zaradi nenaklonjenosti izgubam vrednostna funkcija na splošno bolj strma za izgube kot dobičke.

Teorija obetov tako v splošnem predstavlja dve dognanji.

• Prvo je, da ljudje podtehtajo izide, ki so verjetni v primerjavi z izidi, za katere se pričakuje, da bodo doseženi z gotovostjo.
• In drugo, da ljudje zavržejo komponente odločanja, ki so skupne vsem potencialnim možnostim.

Na tem mestu se v strokovni literaturi pogosto omenja primer odločanja o nakupu modrega ali rdečega avtomobila. Odločanje bo zadevalo predvsem barvo avtomobila, ostale komponente odločanja, kot na primer moč, prostornost, itd. pa bodo pogosto zavržene, saj bodo kupci predpostavili, da imata avtomobila enake lastnosti.

Ker je govora o teoriji obetov, bom na tem mestu opisal še vedenjsko pristranskost, ki izhaja iz le-te, imenovano mentalno računovodstvo. Pojem je kot prvi predstavil Richard Thaler. V zvezi z omenjenim konceptom je zapisal, da ljudje razmišljajo o vrednosti nekega sredstva v relativnem in ne absolutnem smislu.

Temu je tako, ker ne razmišljajo zgolj o vrednosti sredstva, temveč tudi o kakovosti posla, kar avtor poimenuje transakcijska uporabnost. Poleg tega ljudje pogosto v celoti ne upoštevajo oportunitetnih stroškov, dovzetni pa so tudi za zmoto potopljenih stroškov.

Tako v skladu s teorijo mentalnega računovodstva ljudje obravnavajo denar različno, glede na dejavnike, kot sta izvor denarja in njegova predvidena uporaba in ne v formalno računovodskem smislu. V strokovni literaturi sta predstavljeni dve vrsti mentalnega računovodstva.

• Prva vrsta se imenuje računovodstvo individualnih delnic, zanjo pa je značilno, da je vlagateljem mar za celotno porabo, vendar so izgubi nenaklonjeni tudi zaradi posameznih gibanj delnic.
• Druga vrsta pa se imenuje računovodstvo portfelja in zanjo je značilno, da so posamezniki nenaklonjeni izgubam glede na gibanja v njihovem celotnem delniškem portfelju.

5.4. Druge vrste hevristične poenostavitve

V strokovni literaturi s področja vedenjskih financ se pojavljajo še druge vrste hevristične poenostavitve. Najpogosteje dokumentirane so t. i. uokvirjanje, razpoložljivost, tekmovanje iztočnic , kategorizacija in zmota hazarderjev.

Pri uokvirjanju gre za fenomen, ko se ljudje odločajo na podlagi načina, na katerega so informacije predstavljene in ne zgolj na podlagi teh informacij. Posledično lahko ista dejstva, predstavljena na dva različna načina, vodita do sprejetja različnih odločitev.

Fenomen uokvirjanja se pojavlja tudi v financah, vlagatelji se namreč za naložbe pogosto odločajo na podlagi tega, kako so jim predstavljene in ne nekaterih drugih pomembnih dejavnikov (donosnost, tveganje, itd.). Uokvirjanje je še toliko bolj prisotno, kadar vlagatelji nimajo na voljo veliko informacij o naložbah in se za njih odločajo refleksno.

Razpoložljivostna pristranskost se nanaša na človekovo prejemanje in obdelavo informacij. Ljudje uporabljamo informacije, ki so najlažje dostopne in ne nujno iz tistih, ki so najbolj reprezentativne. Omenjenemu fenomenu botruje dejstvo, da so stvari, ki si jih je lažje priklicati v spomin, ocenjene kot bolj običajne.

Zapisano je smiselno, saj so stvari, ki so bolj pogoste, pogosteje tudi opažene in se o njih pogosteje poroča, zaradi česar si jih je lažje zapomniti. Najlažje dostopne informacije so po navadi ravno o takšnih stvareh, kar povečuje njihovo uporabo.

Pristranskost imenovana tekmovanje iztočnic se nanaša na pojave, ki kažejo, da na učenje o razmerju med iztočnico in izidom vpliva učenje o napovedni moči drugih, sočasno prisotnih iztočnic. Pristranskost kategorizacije pomeni, da neko stvar kategoriziramo v kategorijo, kjer ocenjujemo, da so podobne stvari.

Na finančnih trgih nekateri vlagatelji posamezna podjetja dojemajo skozi prizme panog, v katerih le-ta delujejo. Takšna kategorizacija vodi v ustvarjanje napačnih cen in predvidljivost donosnosti delnic. Zmota hazarderjev pa se nanaša na zmoto, ki se pojavi, ko posameznik meni, da je določen dogodek bolj ali manj verjeten zaradi izida prejšnje serije dogodkov.

6. Samoprevara

Samoprevara oz. omejitve učenja so druga kategorija vedenjskih pristranskosti, ki se po moči vpliva na vlagateljeve odločitve uvrščajo takoj za hevristično poenostavitvijo. Najbolj razširjene podkategorije so prevelik optimizem, prevelika samozavest in pristranskost potrditve.

Tem pristranskostim je skupno, da napram hevristični poenostavitvi, kjer omejeni kognitivni viri vlagatelje silijo v uporabo hevristik pri sprejemanju odločitev, le-te posredno izhajajo iz kognitivnih omejitev. Pričajo nam, da naravna selekcija ni oblikovala človeških umov zgolj za sprejemanje dobrih odločitev.

Trivers leta 1985 razvije t. i. teorijo samoprevare, ki pravi, da so nekateri ljudje prepričani, da so boljši (pametnejši, močnejši, itd.) kot so v resnici.

To prepričanje botruje dejstvu, da ti ljudje lahko zavedejo druge glede prepričanja ali res imajo naštete lastnosti. Hevristična poenostavitev in samoprevara skupaj zagotavljata enotno razlago za večino pristranskosti presoje in odločanja, ugotovljenih v eksperimentalni psihologiji.

6.1. Prevelik optimizem

Pojem prevelik optimizem opisuje mentalno stanje, pri katerem ljudje (pogosto brez pravih argumentov) verjamejo, da se bo nek dogodek najverjetneje razpletel v njihovo dobro in ne slabo. Zanimivo je na primer dejstvo, da so ljudje ob igranju iger bolj nagnjeni k mišljenju, da bodo igro zmagali, kot pa izgubili.

A pojem prevelik optimizem ne opisuje zgolj zgornjih situacij temveč tudi človeško tendenco, da misli, da ima (pre)velike zmožnosti. Zaradi tega ima človek pogosto zmoten občutek kontrole, zaradi katerega verjame, da lahko vpliva na izide nekaterih dogodkov, na katere v resnici nima nikakršnega vpliva.

Prevelik optimizem je pogosta vedenjska pristranskost pri vseh špekulativnih borznih mehurčkih. Tako je zaradi tega, ker so vlagatelji preoptimistični glede svojih naložb v obdobjih dvigajočih se cen le-teh.

Intuicija mi pravi, da bi bolj izobraženi finančni strokovnjaki morali biti manj podvrženi prevelikemu optimizmu, kot pa manj izobražen povprečen vlagatelj. Temu v realnosti žal ni tako, pogosto finančni direktorji celo vidijo svoja podjetja kot boljša od celotnega trga, saj so podvrženi prevelikemu optimizmu. To tezo potrjuje raziskava Duke Universitya iz leta 2010, v kateri je sodelovalo 500 ameriških finančnih direktorjev.

6.2. Prevelika samozavest

Če pri prevelikem optimizmu posameznik precenjuje svoje zmožnosti, pa si pri preveliki samozavesti ljudje pogosto pripisujejo zmožnosti, ki jih v resnici sploh ne posedujejo.

Številne psihološke študije so namreč pokazale, da ljudje pogosto trpijo iluzijo znanja in tako mislijo, da imajo v neki situaciji boljše informacije, kot jih imajo v resnici. Poznamo dve vrsti prevelike samozavesti:

• preveliko samozavest napovedi in
• preveliko samozavest gotovosti.

Prva vrsta govori o tem, da ljudje pogosto delajo ocene na podlagi intervalov zaupanja, ki so preozki, druga pa o tem, da ljudje pogosto preprosto ne upoštevajo nasprotnih mnenj od lastnih.

Obema vrstama je skupno to, da več informacij, kot jih prejme človek, bolj se izrazi pristranskost prevelike samozavesti, saj ljudje postanejo bolj prepričani v svoje odločitve oz. sodbe.

S preveliko samozavestjo se v praksi zelo pogosto srečujejo institucionalni vlagatelji. Ti trgujejo bolj pogosto kot zasebni vlagatelji, saj so mnenja, da posedujejo posebno znanje. Na podlagi zapisanega vidim, da so podvrženi preveliki samozavesti, kar vodi v različne vrste napak.

Tri najpogostejše različice le-teh so sledeče:

• precenjevanje zmožnosti ocenjevanja podjetja kot potencialne naložbe;
• visok promet ali pogosto trgovanje, kar znižuje donose in
• premajhna diverzifikacija portfeljev, kar vodi v sprejemanje prevelikih stopenj tveganja in nerazumevanje le-teh.

Obstaja močna pozitivna povezanost prevelikega optimizma in prevelike samozavesti, kar potrjujejo številne študije managerskih odločitev. Te naj bi bile v večini primerov podvržene kombinaciji obeh vedenjskih pristranskosti.

Preveč optimistični managerji precenjujejo verjetnost svojega uspeha in zaradi tega pogosto uporabljajo preveč agresivne poslovne in računovodske strategije. Prevelik optimizem pa največkrat vodi v preveliko samozavest.

6.3. Pristranskost potrditve

Pristranskost potrditve je težnja po dajanju prednosti informacijam, ki potrjujejo hipoteze ali prejšnje zamisli, ne glede na to, ali so le-te resnične ali ne. Ljudje tako krepijo svoja prepričanja in stališča na podlagi selektivnega zbiranja novih informacij ali dokazov za legitimizacijo teh prepričanj.

Omenjeno pristranskost dokumentira slavni eksperiment izveden leta 1992 s strani ekonomistov Forsytheja, Nelsona, Neumanna in Wrighta, v katerem so ustvarili hipotetičen delniški trg.

Ob ocenjevanju uspešnosti borznih trgovcev so ugotovili, da je le majhnemu deležu le-teh uspelo generirati visoke dobičke. Najbolj zanimiv zaključek eksperimenta je zagotovo ta, da so bili najbolj uspešni borzni trgovci tisti, ki so bili najbolj odporni na pristranskost potrditve.

Eksperiment nakazuje na težave, s katerimi se upravljavci portfeljev soočajo pri vrednotenju naložb, medtem ko so bombardirani z vseh strani z novimi informacijami. Pogosto bodo tako že imeli izoblikovana določena prepričanja o posameznih naložbah in se jih bodo držali tudi, ko bodo prejeli nove oz. dodatne informacije.

Ta vrsta pristranskosti je lahko zelo nevarna za fundamentalne analitike in upravljavce portfeljev, ki se morajo zavedati stopnje, do katere lahko njihovo presojo izkrivljajo že obstoječi pogledi. Na drugi strani so na boljšem kvantitativni upravljavci, ki se odpovejo osebnim presojam na račun uporabe matematičnih modelov za konstruiranje portfeljev.

6.4. Druge vrste samoprevare

Poznamo še nekaj drugih vrst samoprevare, in sicer t. i. samopripisovanje, pristranskost pogleda nazaj, kognitivno disonanco in pristranskost ohranjanja.

Samopripisovanje opisuje fenomen nagnjenosti posameznikov, da uspehe pripisujejo osebnim veščinam, neuspehe pa zunanjim dejavnikom, na katere nimajo vpliva.

Pristranskost pogleda nazaj govori o težnji, da ljudje na dogodke gledajo kot bolj predvidljive, kot so v resnici. Tako je zaradi tega, ker ljudje opazujejo dogodke, ki so se že zgodili in se jim njihovi razpleti za nazaj zdijo logični in predvidljivi. Podobno miselnost tako lahko prenesejo tudi na prihodnje dogodke.

Kognitivna disonanca opisuje duševno nelagodje, ki je posledica dveh nasprotujočih si prepričanj, vrednot ali stališč. Človeški um je zasnovan tako, da išče doslednost v svojih stališčih in zaznavah, zato lahko kognitivna disonanca povzroča občutke nelagodja.

Pristranskost ohranjanja pa je psihološki pojem, ki je tesno povezan z biologijo in evolucijo. Govori o tem, da smo ljudje nagnjeni k sprejemanju odločitev, ki so se v preteklosti izkazale za dobre in nam tako omogočile ohranjanje in nadaljnji razvoj.

A ne gre zgolj za retrospektivno vrednotenje odločitev in sprejemanje podobnih odločitev; ljudje želimo sprejemati tudi nove odločitve, za katere ocenjujemo, da bodo v prihodnjem obdobju omogočile naše ohranjanje.

7. Čustva in samokontrola

Tretja kategorija vedenjskih pristranskosti se nanaša na človekova čustva in samokontrolo. Omenjena dejavnika igrata vlogo že pri prej opisanih vedenjskih pristranskostih, nekaj dodatnih vidikov vpliva čustev in samokontrole pa je opisanih v nadaljevanju.

7.1. Odpor do dvoumnosti

Odpor do dvoumnosti, pogosto imenovan tudi odpor do negotovosti, je težnja ljudi po dajanju prednosti znanemu pred neznanim, vključno z dajanjem prednosti znanim tveganjem pred neznanimi.

Primer opisanega je izbira med dvema stavama. Ljudje bomo pogosteje izbrali stavo z znanimi kvotami, tudi če so kvote slabe, in ne tiste, za katero kvot ne poznamo. Zapisano je t. i. Ellsbergov paradoks, Ellsberg pa je z njim nakazal, da so ljudje nenaklonjeni dvoumnosti, kar lahko vodi v iracionalne odločitve.

Odpor do dvoumnosti je bil dokumentiran v več resničnih življenjskih situacijah. Vodi k temu, da se ljudje izogibajo sodelovanju na borzah, ki imajo neznana tveganja in celo izogibanju določenim zdravljenjem, ko so tveganja le-teh manj znana.

Ena izmed možnih razlag za nastanek odpora do dvoumnosti je sledeča – očitna odsotnost določljivega parametra problema odločitve (v zgornjem primeru s stavami, kvote) je pogosto povezana z višjim tveganjem in možnostjo sovražne manipulacije. Zapisano opravičuje osredotočenost na manjkajoče informacije in odpor do takšnih primerov.

7.2. Razpoloženje

Odpor do tveganja, odpor do obžalovanja in odpor do izgube lahko odražajo premišljeno izogibanje neprijetnim občutkom v prihodnosti. Poleg tega pa naše razpoloženje in čustva, ki jih čutimo danes, vplivajo na pripravljenost prevzemanja tveganja. Rečeno bolj splošno, ljudje, ki so dobre volje, so bolj optimistični v svojih izbirah in sodbah kot tisti, ki so slabo razpoloženi.

Dejstvo je, da čustva in razpoloženje vplivajo na dojemanje ljudi glede tveganj in njihove izbire na podlagi le-teh. Navadno so slaba razpoloženja povezana s podrobnejšimi in bolj kritičnimi strategijami vrednotenja informacij.

Poleg tega afektivna stanja vsebujejo informacije, ki jih posamezniki uporabljajo za sklepanje o okolju. A ljudje pogosto pripisujejo čustva napačnim virom, kar vodi do napačnih sodb ali t. i. pristranskosti pri pripisovanju.

7.3. Samokontrola

Pristranskost samokontrole je čustvena nagnjenost človeka do vedenja, ki mu onemogoča doseganje svojih dolgoročnih ciljev zaradi kratkoročnega pomanjkanja samodiscipline. Posebej problematični so primeri, ko se ta pojav razmnoži pri mnogih posameznikih, kar lahko vodi v sistemsko tveganje.

V zvezi s pristranskostjo samokontrole se pogosto omenja tudi pojem t. i. hiperbolično diskontiranje, ki opisuje človekovo nagnjenost k izbiri takojšnjih nagrad namesto nagrad, ki pridejo pozneje v prihodnosti, tudi če so takojšnje nagrade manjše.

7.4. Teorija obžalovanja

Za konec se bom dotaknil še t. i. teorije obžalovanja, ki pravi, da ljudje pričakujejo obžalovanje ob napačnih odločitvah in le-to pričakovanje upoštevajo pri sprejemanju odločitev.

Strah pred obžalovanjem tako igra pomembno vlogo pri odvračanju posameznika od ukrepanja ali pri motiviranju osebe za ukrepanje. Teorija obžalovanja tako lahko vpliva na vlagateljevo racionalno vedenje in zmanjša njegovo zmožnost sprejemanja naložbenih odločitev, ki bi mu koristile in ne škodile.

8. Socialne interakcije

Ta kategorija vedenjskih pristranskosti, pogosto imenovana tudi socialne pristranskosti, govori o pojavu prenosa idej in vedenja z osebe na osebo in z medijev na ljudi. Ljudje so nagnjeni k posnemanju sodb in vedenja drugih ljudi.

Za to kategorijo vedenjskih pristranskosti je značilno, da je podvržena zgodovinskim in kulturološkim značilnostim populacij. Čeprav obstajajo racionalni razlogi za posnemanje idej in vedenja drugih, pa ljudi le-to lahko pogosto zavede in na podlagi tega sprejemajo iracionalne odločitve.

8.1. Čredni nagon

Čredni nagon je ključna vrsta socialnih pristranskosti, ki se nanaša na investicijsko odločanje. Gre za fenomen človeške družbe, ki se je pojavljal skozi zgodovino. Govori nam o tem, da ljudje, ki so v rednih stikih, po navadi enako razmišljajo.

Fenomen je bil najprej dokumentiran s strani ameriškega psihologa Solomona Eliota Ascha, ki je leta 1952 izvedel študijo, katere rezultati so namigovali na velikansko moč socialnih pritiskov na posameznikovo odločanje. Posamezniki namreč pogosto ne želijo biti videni kot drugačni, celo neumni, s strani družbe in zaradi tega pogosto prilagodijo svoje odločitve na način, da le-te ugajajo družbi.

Čredni nagon se pogosto pojavlja tudi na finančnih trgih in pojasnjuje številna zanimiva empirična opažanja. Eno izmed najzanimivejših je gotovo nastanek špekulativnih borznih mehurčkov, ki opisujejo močan oz. strm dvig cen sredstev, pogosto visoko nad notranjo vrednost le-teh, ki ga spodbujata razpoloženje in zagon trga in ne neke temeljne značilnosti sredstev.

V zvezi s črednim nagonom in njegovim vplivom na nastanek špekulativnih borznih mehurčkov lahko zapišemo sledeče:

• ko so vlagatelji “bikovsko” razpoloženi (pričakujejo dvigovanje cen vrednostnih papirjev), so pripravljeni plačati skoraj kakršnekoli cene za vrednostne papirje, dokler pričakujejo, da jih bodo lahko prodali po višji ceni;
• ko so vsi tržni udeleženci “medvedje” razpoloženi (pričakujejo padanje cen vrednostnih papirjev), opazimo nasproten pojav prej opisanemu, kar rezultira v pritisku na padec cen.

Skozi zgodovino so bili vlagatelji, ki niso podlegli črednemu nagonu, videni kot neumni, četudi so imeli dobre razlage za svoja dejanja. Čredni nagon ima tako velik vpliv na vsaj tri splošno sprejete finančne teorije:

1. Ideja, da so vsi gospodarski subjekti neodvisni drug od drugega v svojih procesih odločanja, je napačna,
2. Zakon ponudbe in povpraševanja, kjer naj bi višje cene privabile več prodajalcev in odvrnile kupce, nima takojšnjega učinka in
3. Ideja, da cene sredstev dajejo čiste informacije o njihovih temeljnih značilnostih, je napačna. Cene sredstev poleg temeljnih značilnosti le-teh vsebujejo tudi »mehkejše« informacije, kot na primer razpoloženje tržnih udeležencev.

8.2. Druge vrste socialnih pristranskosti

Druge vrste socialnih pristranskosti so še t. i. okužba, posnemanje in kaskade.

Pristranskost okužbe je oblika informacijskega vpliva, pri kateri opazovalci spremenijo svoje stališče glede neke stvari, ker so se nekaj naučili bodisi o njenih pozitivnih bodisi negativnih lastnostih iz neverbalne pristranskosti drugih.

Pri pristranskosti posnemanja gre za obliko informacijskega vpliva, pri kateri opazovalci spremenijo svoje stališče glede nekatere stvari, zaradi posnemanja stališč drugih.

Pristranskost kaskad pa govori o psihološkem fenomenu samo-okrepitvenega cikla, ki pojasnjuje razvoj določenih vrst kolektivnih prepričanj. Pogosto gre za nove ideje ali vpoglede, običajno tiste, za katere se zdi, da razlagajo zapleten proces na preprost ali jasen način.

S slednjo pristranskostjo je zaključen strnjen pregled vedenjskih pristranskosti. Zagotovo je vprašanje, ki se na tem mestu poraja številnim bralcem sledeče – kakšne so implikacije številnih teoretičnih in empiričnih študij vedenjskih financ in pristranskosti za svetovne borze, predvsem v najbolj perečem smislu – v smislu identifikacije njihovih naslednjih zlomov. Preprostega odgovora na to vprašanje žal ni.

Dejstvo je, da je v retrospektivi mogoče dokaj preprosto identificirati prisotne vedenjske pristranskosti med preteklimi finančnimi krizami in ugotoviti celo, katere so bile najbolj zaslužne za nastanek kriz.

A na podlagi danes identificiranih vedenjskih pristranskosti je praktično nemogoče napovedati jutrišnjo finančno krizo. Razlog za to je ta, da žal ne obstaja neka klasifikacija kriz po moči prisotnosti vedenjskih pristranskosti, poleg tega pa se o učinku vedenjskih pristranskosti na zlom borz več ali manj zgolj ugiba.

Različne krize pa so si med seboj, kljub nekaterim podobnim lastnostim, vseeno močno različne; skupek dejavnikov, ki vodi v nastanek mehurčka in kasnejši zlom borz, nikoli ni univerzalen.

Sklenem lahko torej, da je identificiranje in preučevanje vedenjskih pristranskosti na borzah izjemnega pomena zaradi povezav med pristranskostmi in naložbenim vedenjem vlagateljev, da pa je zgolj takšno početje nezadostno za napoved zlomov borz.

Pri tem je potrebno biti, poleg vedenjskih pristranskosti, pozoren še na številne druge dejavnike, ki vodijo do nastanka borznih mehurčkov, zlomov borz in finančnih kriz, kot na primer precenjenost trga, prisotnost finančnega inženiringa in navzočnost zunanjega katalizatorja, ki pogosto ni neposredno povezan z borzo samo.