Investicijski program (DIIP, PIZ, IP) – Kaj je?

Javne finance predstavljajo pomemben steber gospodarskega razvoja. Z javnimi investicijami namreč vlagamo v infrastrukturo, izobraževanje, zdravstvo in mnoge druge ključne sektorje. Eden od načinov, kako država upravlja javna sredstva in odloča o investicijah, je preko priprave investicijskega programa.

Investicijski program je v Sloveniji primarno urejen s strani Zakona o javnih financah (ZJF), Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uredba) ter Pojasnil k navedeni Uredbi.

Zakonodajna podlaga definira predvsem metodologijo za ocenjevanje investicij, vrste in vsebino dokumentov, postopke in udeležence pri pripravi investicijskih dokumentov ter minimum meril za ugotavljane učinkovitosti.

V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali, kaj je investicijski program ter pojasnili nekatere ključne izraze, kot so DIIP, PIZ in IP.

Metodologija za pripravo investicijskega programa

Za pripravo investicijskega programa je potrebno upoštevati z zakonom določeno metodološko osnovo. Metodologija za pripravo investicijskega programa vključuje naslednje korake:

• Določitev ciljev: Ti cilji se opredelijo na podlagi analiz, potreb in možnosti. Morajo biti usklajeni s strategijami, zakoni in programi ter morajo biti dovolj jasni, da se lahko preveri njihovo uresničitev.
• Priprava predlogov variant za uresničevanje ciljev: Različne variante lahko vključujejo različne lokacije, tehnološke rešitve, vire financiranja, obseg, dinamiko izvedbe in druge pomembne dele investicije. Pri presoji izvedljivosti ciljev investicije se pričakovani učinki za projekt predstavijo s primerjavo stroškov in koristi.
• Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake variante: Ta ocena vključuje stroške in koristi v celotnem projektnem ciklu. Vključujejo se lahko tako monetarne kot tudi nefinančne koristi. Stroški in koristi se analizirajo z uporabo statične in dinamične metode za celotno ekonomsko dobo investicije.
• Ugotavljanje občutljivosti variant: Analiza občutljivosti pomaga določiti kritične parametre investicijskega projekta in opredeliti tveganja, ki bi lahko vplivala na končni rezultat investicije.
• Izbor najboljše variante in predstavitev izsledkov: Vsaka varianta se presoja glede na najpomembnejše omejitvene dejavnike. Pri predstavitvi izsledkov morajo biti navedeni cilji, opis obravnavanih variant, razlogi za izbiro najboljše variante in način ocenjevanja izbire najboljše variante.

Metodologija za pripravo investicijskega programa je oblikovana tako, da zagotavlja temeljit in celovit pristop k oceni investicij.

Mejne vrednosti za pripravo dokumentov

Če načrtujete investicijski projekt, morate pripraviti določeno dokumentacijo, ki se nanaša na ta projekt. Gre za dokument, ki je zelo podoben poslovnemu načrtu, z nekaterimi specifičnimi poglavij. Kakšno dokumentacijo potrebujete, pa je odvisno od ocenjene vrednosti projekta, oziroma skladno z Uredbo. Poglejmo si predpisane mejne vrednosti:

• Če je vrednost projekta med 300.000 in 500.000 EUR, je potrebno pripraviti dokument, ki se imenuje Dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP).
• Za projekte, ki presegajo vrednost 500.000 EUR, je potrebno pripraviti tudi Investicijski program (IP).
• Če gre za zelo velike projekte, katerih vrednost presega 2,5 milijona EUR, je potrebno poleg DIIP-a in IP-ja pripraviti še Predinvesticijsko zasnovo (PIZ).
• Za manjše projekte, ki so vredni manj kot 300.000 evrov, je potrebno pripraviti vsaj DIIP, še posebej, če so tehnično zahtevni, povzročajo pomembne finančne posledice ali so (so)financirani s proračunskimi sredstvi.
• Če je vrednost projekta manjša od 100.000 EUR, se lahko ustrezno poenostavi vsebino investicijske dokumentacije. Kljub temu pa mora ta dokumentacija vsebovati vse ključne elemente, ki so potrebni za odločanje o investiciji in zagotavljanje spremljanja učinkov.

Poglejmo si sedaj nekoliko bolj podrobno vsakega od navedenih dokumentov.

DIIP  – Dokument identifikacije investicijskega projekta

DIIP je začetni dokument v procesu priprave investicijskega programa, ki je namenjen identifikaciji in grobi oceni upravičenosti in izvedljivosti investicijskega projekta.

Vsebuje osnovne informacije o investiciji, njenem obsegu, ciljih, pričakovanih koristih in stroških ter možnostih financiranja. DIIP je ključen za začetno odločitev, ali je projekt vreden nadaljnje obravnave in priprave bolj podrobne investicijske dokumentacije.

DIIP vsebuje naslednje elemente:

• Navedba investitorja, izdelovalcev investicijske dokumentacije, upravljavca ter drugih služb.
• Analizo trenutnega stanja in opis razlogov za investicijo.
• Opredelitev razvojnih možnosti in ciljev investicije, preveritev usklajenosti z strategijami.
• Predstavitev variant.
• Opredelitev vrste investicije, oceno investicijskih stroškov in podlago za oceno vrednosti.
• Opredelitev temeljnih investicijskih prvin, kot so idejna rešitev, opis lokacije, stroški, viri financiranja, časovnica, varstvo okolja, kadrovska shema itd.
• Ocena smiselnosti in možnosti nadaljnje priprave investicijske dokumentacije.

PIZ  – Predinvesticijska zasnova

PIZ je druga faza v procesu priprave investicijskega programa, kjer se projekti, ki so prejeli pozitivno oceno na stopnji DIIP, bolj podrobno obravnavajo. PIZ vključuje bolj podrobno analizo ekonomske upravičenosti in izvedljivosti projekta, vključno s predhodno oceno tveganj, oceno vplivov na okolje in družbo ter grobo oceno potreb po javnih sredstvih.

Predinvesticijska zasnova vključuje:

• Uvod s povzetkom, podatki o investitorju, cilji ali strategija.
• Analiza trenutnega stanja in prikaz potreb po investiciji, usklajenost z državnimi strategijami.
• Analiza tržnih možnosti in delov dejavnosti, ki se tržijo ali izvajajo v okviru javne službe.
• Analiza variant s stroški, koristmi in izračuni učinkovitosti za ekonomsko dobo investicije.
• Analiza vplivov na okolje, prostor, regionalni razvoj in trajnostni razvoj.
• Analiza zaposlitve po variantah, vpliv na zaposlovanje in ekonomsko-socialno strukturo.
• Okvirni časovni načrt izvedbe investicije po variantah.
• Finančna konstrukcija variant z analizo smiselnosti javno-zasebnega partnerstva.
• Izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov variant, opis stroškov in koristi.
• Analiza tveganja in občutljivosti za vsako varianto.
• Opis meril in uteži za izbiro optimalne variante.
• Primerjava variant s predlogom izbire optimalne variante.

IP – Investicijski program

Investicijski program je končni dokument, ki podaja celovito sliko predlagane investicije. Ta vključuje podrobno analizo stroškov in koristi, analizo tveganj, oceno finančne in ekonomske upravičenosti ter podrobno načrtovanje izvedbe in financiranja. IP je podlaga za končno odločitev o izvedbi projekta in za pridobivanje potrebnih sredstev, bodisi iz proračuna ali iz drugih virov.

Priprava investicijskega programa zahteva upoštevanje določenih metodoloških smernic. Glavna vsebina investicijskega programa je podrobna analiza optimalne variante izvedbe projekta, ki temelji na različnih vrstah dokumentov.

Dokumenti, ki so podlaga za odločanje vključujejo idejne projekte ali druge tehnične rešitve, prostorske akte, tehnično-tehnološke projekte s specifikacijo opreme, različne vrste raziskav in analiz ter dokazljive vire financiranja.

Investicijski program obvezno (v grobem) vključuje naslednja poglavja:

• Uvod, v katerem se na kratko predstavi investitorja ter opis projekta in njegovih ciljev.
• Povzetek programa, ki vključuje cilje investicije, kratek opis različnih variant projekta in utemeljitev izbire optimalne variante, navedbo odgovornih oseb, organizacijsko strukturo za izvedbo projekta, ocenjeno vrednost investicije in predvideno finančno konstrukcijo, ter povzetek izračunanih rezultatov.
• Osnovne podatke o investitorju, izdelovalcih investicijske dokumentacije in prihodnjem upravljavcu.
• Analizo obstoječega stanja, vključno z potrebami, ki jih bo projekt zadovoljeval, ter kako se projekt ujema z državnimi razvojnimi dokumenti in drugimi strateškimi smernicami.
• Analiza tržnih možnosti in delov dejavnosti, ki se tržijo ali izvajajo v okviru javne službe.
• Tehnično-tehnološki del, ki opredeljuje projekt.
• Analizo zaposlenih za scenarij “z” in “brez” investicije.
• Ocenjeno vrednost projekta (po tekočih in stalnih cenah).
• Analizo lokacije.
• Analizo vplivov projekta na okolje.
• Časovni načrt izvedbe investicije in organizacija vodenja projekta.
• Načrt financiranja.
• Projekcije prihodkov in stroškov.
• Vrednotenje drugih stroškov in koristi, torej izdelava finančne in ekonomske ocene ter izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov po statični in dinamični metodi.
• Analizo tveganj in analizo občutljivosti.
• Predstavitev in razlago rezultatov.

Vsak od teh delov zahteva podroben opis, zato je nujno sistematično zbiranje vseh potrebnih informacij, pred pričetkom priprave investicijskega programa.

Investicijski program in ocenjevanje učinkovitosti investicij

Pri ocenjevanju učinkovitosti investicij se uporabljajo finančna, ekonomska in razvojna merila, pa tudi merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka. Izbira meril je odvisna od vrste investicijskega programa.

Finančna merila se uporabljajo za ugotavljanje upravičenosti projekta s stališča investitorja ali upravljavca, z uporabo metode diskontiranja. Ta vključujejo finančno neto sedanjo vrednost (NSVf), finančno interno stopnjo donosnosti (ISDf), finančno relativno neto sedanjo vrednost (RNSVf) in/ali finančni količnik relativne koristnosti (K/Sf).

Ekonomska merila ugotavljajo učinke projekta na različne ekonomske in preostale subjekte, upoštevajoč neposredne učinke (stroški in koristi) in posredne vplive na družbo (npr. vpliv na okolje, varnost in zdravje). Ekonomska merila vključujejo ekonomsko neto sedanjo vrednost (NSVe), ekonomsko interno stopnjo donosnosti (ISDe), ekonomsko relativno neto sedanjo vrednost (RNSVe) in/ali ekonomski količnik relativne koristnosti (K/Se).

Razvojna merila se uporabljajo pri ocenjevanju investicij nad 25 milijonov evrov, pri čemer se pripravi presoja ustreznosti z vidika narodnogospodarskega, sektorskega in okoljevarstvenega razvoja. Ta merila upoštevajo tudi učinke, ki se ne dajo izraziti v denarju.

Merila za usklajenost z normativi, standardi in stroški na enoto učinka vključujejo površino ali vrednost investicije na enoto (npr. na bolnika, učenca, zaposlenega), skupne stroške investicije na enoto (npr. na m2 površine) in stroške na enoto učinka med obratovanjem.

Podrobnosti si lahko preberete v Zakonu, prav tako je koristno branje dokument z naslovom Pojasnila k načrtovanju, potrjevanju in evidentiranju projektov ter ukrepov, ki se financirajo s sredstvi državnega proračuna.

Investicijski program je ključni instrument v procesu načrtovanja in izvajanja javnih investicij. Skozi različne faze priprave (DIIP, PIZ, IP) omogoča natančno analizo in oceno upravičenosti, izvedljivosti in učinkovitosti predlaganih projektov ter zagotavlja transparentnost in odgovornost pri uporabi javnih sredstev.

Če potrebujete pomoč pri pripravi investicijskega programa nas kontaktirajte.

OPOMBA: Članek predstavlja poenostavljen povzetek zakonodaje na področju investicijskih programov. Za ažurne in podrobne informacije se obrnite na navedene zakone. Za ažurnost vsebine v tej objavi ne odgovarjamo.