Investicijski vpogled v leto 2025: Ključne analize in napovedi
Na enem mestu smo zbrali vse ključne analize in napovedi globalnih finančnih institucij.
Javne finance predstavljajo pomemben steber gospodarskega razvoja. Z javnimi investicijami namreč vlagamo v infrastrukturo, izobraževanje, zdravstvo in mnoge druge ključne sektorje. Eden od načinov, kako država upravlja javna sredstva in odloča o investicijah, je preko priprave investicijskega programa.
Investicijski program je v Sloveniji primarno urejen s strani Zakona o javnih financah (ZJF), Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (Uredba) ter Pojasnil k navedeni Uredbi.
Zakonodajna podlaga definira predvsem metodologijo za ocenjevanje investicij, vrste in vsebino dokumentov, postopke in udeležence pri pripravi investicijskih dokumentov ter minimum meril za ugotavljane učinkovitosti.
V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali, kaj je investicijski program ter pojasnili nekatere ključne izraze, kot so DIIP, PIZ in IP.
Za pripravo investicijskega programa je potrebno upoštevati z zakonom določeno metodološko osnovo. Metodologija za pripravo investicijskega programa vključuje naslednje korake:
Metodologija za pripravo investicijskega programa je oblikovana tako, da zagotavlja temeljit in celovit pristop k oceni investicij.
Če načrtujete investicijski projekt, morate pripraviti določeno dokumentacijo, ki se nanaša na ta projekt. Gre za dokument, ki je zelo podoben poslovnemu načrtu, z nekaterimi specifičnimi poglavij. Kakšno dokumentacijo potrebujete, pa je odvisno od ocenjene vrednosti projekta, oziroma skladno z Uredbo. Poglejmo si predpisane mejne vrednosti:
Poglejmo si sedaj nekoliko bolj podrobno vsakega od navedenih dokumentov.
DIIP je začetni dokument v procesu priprave investicijskega programa, ki je namenjen identifikaciji in grobi oceni upravičenosti in izvedljivosti investicijskega projekta.
Vsebuje osnovne informacije o investiciji, njenem obsegu, ciljih, pričakovanih koristih in stroških ter možnostih financiranja. DIIP je ključen za začetno odločitev, ali je projekt vreden nadaljnje obravnave in priprave bolj podrobne investicijske dokumentacije.
DIIP vsebuje naslednje elemente:
PIZ je druga faza v procesu priprave investicijskega programa, kjer se projekti, ki so prejeli pozitivno oceno na stopnji DIIP, bolj podrobno obravnavajo. PIZ vključuje bolj podrobno analizo ekonomske upravičenosti in izvedljivosti projekta, vključno s predhodno oceno tveganj, oceno vplivov na okolje in družbo ter grobo oceno potreb po javnih sredstvih.
Predinvesticijska zasnova vključuje:
Investicijski program je končni dokument, ki podaja celovito sliko predlagane investicije. Ta vključuje podrobno analizo stroškov in koristi, analizo tveganj, oceno finančne in ekonomske upravičenosti ter podrobno načrtovanje izvedbe in financiranja. IP je podlaga za končno odločitev o izvedbi projekta in za pridobivanje potrebnih sredstev, bodisi iz proračuna ali iz drugih virov.
Priprava investicijskega programa zahteva upoštevanje določenih metodoloških smernic. Glavna vsebina investicijskega programa je podrobna analiza optimalne variante izvedbe projekta, ki temelji na različnih vrstah dokumentov.
Dokumenti, ki so podlaga za odločanje vključujejo idejne projekte ali druge tehnične rešitve, prostorske akte, tehnično-tehnološke projekte s specifikacijo opreme, različne vrste raziskav in analiz ter dokazljive vire financiranja.
Investicijski program obvezno (v grobem) vključuje naslednja poglavja:
Vsak od teh delov zahteva podroben opis, zato je nujno sistematično zbiranje vseh potrebnih informacij, pred pričetkom priprave investicijskega programa.
Pri ocenjevanju učinkovitosti investicij se uporabljajo finančna, ekonomska in razvojna merila, pa tudi merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka. Izbira meril je odvisna od vrste investicijskega programa.
Finančna merila se uporabljajo za ugotavljanje upravičenosti projekta s stališča investitorja ali upravljavca, z uporabo metode diskontiranja. Ta vključujejo finančno neto sedanjo vrednost (NSVf), finančno interno stopnjo donosnosti (ISDf), finančno relativno neto sedanjo vrednost (RNSVf) in/ali finančni količnik relativne koristnosti (K/Sf).
Ekonomska merila ugotavljajo učinke projekta na različne ekonomske in preostale subjekte, upoštevajoč neposredne učinke (stroški in koristi) in posredne vplive na družbo (npr. vpliv na okolje, varnost in zdravje). Ekonomska merila vključujejo ekonomsko neto sedanjo vrednost (NSVe), ekonomsko interno stopnjo donosnosti (ISDe), ekonomsko relativno neto sedanjo vrednost (RNSVe) in/ali ekonomski količnik relativne koristnosti (K/Se).
Razvojna merila se uporabljajo pri ocenjevanju investicij nad 25 milijonov evrov, pri čemer se pripravi presoja ustreznosti z vidika narodnogospodarskega, sektorskega in okoljevarstvenega razvoja. Ta merila upoštevajo tudi učinke, ki se ne dajo izraziti v denarju.
Merila za usklajenost z normativi, standardi in stroški na enoto učinka vključujejo površino ali vrednost investicije na enoto (npr. na bolnika, učenca, zaposlenega), skupne stroške investicije na enoto (npr. na m2 površine) in stroške na enoto učinka med obratovanjem.
Podrobnosti si lahko preberete v Zakonu, prav tako je koristno branje dokument z naslovom Pojasnila k načrtovanju, potrjevanju in evidentiranju projektov ter ukrepov, ki se financirajo s sredstvi državnega proračuna.
Investicijski program je ključni instrument v procesu načrtovanja in izvajanja javnih investicij. Skozi različne faze priprave (DIIP, PIZ, IP) omogoča natančno analizo in oceno upravičenosti, izvedljivosti in učinkovitosti predlaganih projektov ter zagotavlja transparentnost in odgovornost pri uporabi javnih sredstev.
Če potrebujete pomoč pri pripravi investicijskega programa nas kontaktirajte.
OPOMBA: Članek predstavlja poenostavljen povzetek zakonodaje na področju investicijskih programov. Za ažurne in podrobne informacije se obrnite na navedene zakone. Za ažurnost vsebine v tej objavi ne odgovarjamo.