Vsako podjetje mora zagotoviti dovolj finančnih virov, tako za rast, kot tudi nemoteno poslovanje. Hitreje, kot podjetje raste ali želi rasti, več finančnih virov običajno potrebuje. Enako velja tudi, če podjetje posluje v kapitalsko bolj intenzivni panogi.
Vsako podjetje torej za nemoteno delovanje potrebuje dovolj virov za pokrivanje kratkoročnih obveznosti (likvidnost) in za zagotavljanje dolgoročne plačilne sposobnosti (solventnost).
V splošnem delimo vire financiranja v dve glavni kategoriji:
Sestavo virov financiranja na podlagi teh dveh kategorij prikazuje pasivna stran bilance stanja.
Kot tretjo kategorijo velja omeniti še nepovratna sredstva in druge manj pogoste vire. Poglejmo si podrobneje, kateri viri financiranja so vam na voljo ter kje in kako jih pridobiti.
Poleg kapitala, ki ga vplačajo lastniki v podjetje ob ustanovitvi (ali kasnejši dokapitalizaciji), so reinvestirani dobički ter dolžniški viri najpogostejše oblike financiranj.
Med dolžniške vire financiranj spadajo:
Dolžniško financiranje vključuje plačilo obresti za izposojena sredstva. Pomembna značilnost dolžniških virov financiranja je tako plačevanje obresti za izposojeni denar in seveda vračilo glavnice.
Obrestna mera je močno odvisna od makroekonomskega stanja in monetarnih politik centralnih bank. Za pridobitev dolžniških virov je potrebo dokazati zmožnost plačila obrokov in glavnice ob zapadlosti ter zagotoviti ustrezna zavarovanja.
Dolžniško financiranje največkrat zagotavljajo banke in lizing hiše. Včasih lahko zagotovijo posojilo podjetju tudi lastniki ali poslovni partnerji, če podjetje ni primerno za bančno financiranje.
Banke za odobritev kredita podrobno preučijo zgodovino poslovanja podjetja (računovodske izkaze), prav tako zahtevajo dobro pripravljen poslovno-finančni načrt ter ustrezna zavarovanja. Zahtevana vsota zavarovanj je lahko tudi višja od najetega posojila, oblike zavarovanj pa so lahko:
Slovenski podjetniški sklad in SID Banka podjetjem ponujata posebne programe, kot so mikrokrediti in garancije, kjer v sodelovanju z bankami omogočata podjetjem dostop do subvencionirane obrestne mere ter zagotavljanje določene stopnje zavarovanja (garancije). S tem je dolžniško financiranje dostopno tudi mladim in razvojnim podjetjem.
Če želi podjetje pridobiti bančno financiranje, mora njegovo preteklo in prihodnje poslovanje odražati finančno stabilnost, ter imeti dovolj sredstev (najprimernejše so nepremičnine), ki jih lahko ponudi v zavarovanje.
Pri lizingu so kriteriji podobni, pri čemer je predmet financiranja tudi zavarovanje (avto, stroj ipd.). Lizing delimo na:
Eden izmed zanimivejših pristopov od lizinga, kot finančnega vira, predstavlja tudi metoda imenovana Prodaj in najemi nazaj (»Sell and lease back«). V tem procesu podjetje npr. proda svojo nepremičnino ali premičnino lizing družbi, nato pa isto sredstvo vzame nazaj v najem.
Tako prodajalec postane najemnik, medtem ko kupec nepremičnine postane najemodajalec. Takšen pristop omogoča podjetju dostop do novih likvidnih sredstev, ki jih lahko uporabi za zmanjšanje dolgov ali za financiranje poslovanja.
Uporaba kreditnih kartic je tudi oblika dolžniškega financiranja. Kot zadnji vir financiranja v tej kategoriji velja omeniti tudi »peer-to-peer« posojilne platforme, ki so popularne predvsem v tujini (npr. Kiva), ki pa pri nas še niso praksa.
Obveznice so tudi v Sloveniji vse bolj pogosta praksa financiranja podjetij, najpogostejše kot alternativa ali dodatek bančnemu kreditu.
Poleg državnih in občinskih obveznic, poznamo torej tudi podjetniške obveznice s katerimi se financirajo podjetja. Podjetniška obveznica je vrednostni papir, ki ga izda podjetje in se prodaja upnikom, najpogostejše institucionalnim investitorjem.
Dolžnik se zavezuje, da bo upniku vrnil pridobljena sredstva skupaj z obrestmi na določen datum. Kot omenjeno je obveznica z vsebinskega vidika zelo podobna kreditu. Obveznice so praviloma dolgoročni vrednostni papir, saj se sredstva in obresti vračajo v obdobju večjem od enega leta. Komercialni zapisi pa so podobni obveznicam, s to razliko, da so kratkoročne narave.
Če podjetje stabilno posluje in ima dovolj dolgo zgodovino, se lahko z dolžniškim financiranjem močno izboljša njegova finančna sposobnost in pospeši svoje poslovanje in rast. V poslovnih financah to imenujemo finančni vzvod.
Vendar je potrebno biti pozoren tako na obrestne mere, kot tudi stopnjo zadolženosti, da ta ni previsoka ter na poslovni model.
Pri lastniškem financiranju investitor pridobi delež v podjetju, kot to izhaja iz samega imena. Namesto obresti lastniški investitorji kot solastniki podjetja sodelujejo pri delitvi bilančnega dobička (dividende) sorazmerno s pridobljenim deležem v podjetju.
Prav tako se vrednost tega deleža lahko poveča z rastjo in razvojem podjetja (kapitalski dobiček) oziroma je to osrednji cilj investicije.
Z lastniško investicijo se torej ne bremeni denarnega toka (z vračanjem obresti in glavnice), vendar je filozofija ta, da se vsa razpoložljiva sredstva vlagajo v čim hitrejšo rast podjetja. Lastniški vir financiranje je dolgoročni finančni vir, saj v tem primeru ni pogodbenih izplačil obresti ter vračila vplačila (glavnice) kot v primeru dolžniškega načina financiranja.
Lastniško financiranje sicer velja za “najdražje” financiranje (ker je potrebno dati lastniški delež), vendar je sploh v zgodnjih fazah rasti podjetja takšen tip financiranja nujen in edino dostopen. Tveganje v začetnih fazah je namreč izjemno visoko, prav tako investitor ne dobi nobenih zavez za poplačilo.
Poleg tega je značilno, da lastniški investitorji pogosto prispevajo tudi k rasti podjetja s svojim znanjem, povezavami ter mentoriranjem podjetnikov. Poglejmo si najpogostejše tipe lastniškega financiranja.
Najbolj pogosta oblika lastniškega financiranja je tvegani kapital. Prvi tovrstni investitorji so običajno t.i. »4F – founders, familiy, friends, fools«, torej gre za denar ustanoviteljev, družinskih članov, prijateljev ter naivnežev.
Gre za prvi kapitalski vložek s katerim se ustanovi in zažene podjetje, cilj pa je pridobiti na trgu dovolj zanimanja, da postane podjetje zanimivo za zunanje investitorje.
Nato sledijo poslovni angeli (ter podjetniški pospeševalniki) in skladi tveganega kapitala, kasneje pa tudi zasebni skladi. Poslovni angeli in podjetniški pospeševalniki običajno vlagajo od 50.000 – 200.000 EUR v podjetja, skladi tveganega kapitala pa od nekaj 100.000 EUR do nekaj milijonov evrov.
Za ta tip vlagateljev je še posebej značilno, da veljajo za »pametni denar« (»smart money«), torej da podjetju prispevajo več kot zgolj denar.
Zunanji investitorji tveganega kapitala niso primerni za vse tipe podjetij. Tvegani kapital išče predvsem podjetja s potencialom zelo hitre globalne rasti, kjer ob uspehu podjetja investitorji lahko zaslužijo bistveno več kot obresti. Glede na visoko tveganje v zgodnjih fazah rasti podjetij so zahtevani visoki donosi pričakovani.
Običajno v vsaki investicijski rundi pridobijo od 5 – 30 % delež v podjetju, odvisno od stopnje tveganja in potenciala rasti. Investitorji tveganega kapitala pogosto sploh v bolj začetnih fazah rasti raje uporabijo mehanizem konvertibilnih posojil (posojilo z možnostjo konverzije v lastniški delež) kot direktnega vstopa, saj je to hitreje in administrativno manj zapleteno.
V kasnejših fazah so na trgu na voljo tudi zasebni skladi (»private equity«) in drugi strateški investitorji, ki lahko vlagajo še večje zneske, običajno pa delujejo po principu odkupa deleža od obstoječih lastnikov, lahko tudi v kombinaciji z dokapitalizacijo.
Rast podjetja skušajo še pospešiti ali pa optimizirati poslovanje, narediti podjetje še bolj dobičkonosno, nato pa delež prodati.
Pri nas v Sloveniji so aktivni predvsem naslednji investitorji tveganega kapitala:
Podjetja, ki poslujejo zelo uspešno se pogosto odločijo za izhod na borzi, sploh v tujini, pa tudi na domačem kapitalskem trgu je velik interes, da se poveča atraktivnost tovrstnega financiranja.
V procesu, ki se imenuje »prva javna prodaja delnic« (»Initial Public Offering«), podjetje, ki prej ni bilo uvrščeno na borzo, nove ali obstoječe delnice prvič ponudi javnosti za nakup (institucionalnim in malim investitorjem).
Na ta način lahko zbere dodatni kapital za rast in razvoj podjetja, običajno večje vložke, torej od nekaj milijonov naprej. Podjetje postane javna delniška družba in začne kotirati na borzi.
Prednosti javne prodaje delnic poleg zbiranja dodatnega kapitala so tudi:
Primer podjetja v Sloveniji, ki je izpeljalo ta proces je Datalab. Datalab s partnerji skrbi za prodajo, podporo, izobraževanje in vzdrževanje programske opreme PANTHEON (ERP poslovno-informacijski sistem) in tvori eno največjih informacijskih svetovalnih skupin v regiji.
Kotiranje Datalaba na Ljubljanski borzi: https://ljse.si/si/papir/310?isin=SI0031117433
Pomemben vir internega financiranja so tudi zadržani dobički. Enkrat, ko podjetje ustvarja večje dobičke ima možnost izplačila dobička ali reinvestiranja dobička za nadaljnjo rast in razvoj.
Reinvestirani dobički so ena najpogostejših oblik financiranja podjetij, torej odrekanje lastnikov dobičku danes, da bo več tega v prihodnosti. Z zadržanimi dobički se veča kapital podjetja.
Sploh v fazah hitre rasti, ko enkrat podjetje postane dobičkonosno, se dobički kar nekaj let običajno reinvestirajo. Ko podjetje postane stabilno in zrelo in ima močno konkurenčno pozicijo na trgu, pa se dobički pričnejo izplačevati.
V tujini se javna podjetja pogosto odločajo tudi za odkup lastnih delnic z dobički in tako zvišujejo vrednost premoženja lastnikov (manjše število delnic v obtoku ob enaki vrednosti podjetja), a več o tem v kakšnem drugem članku.
Podjetje se lahko delno financira tudi s poslovnimi partnerji. Na eni strani si podjetje lahko izbori čim daljše plačilne roke, pri svojih kupcih pa skuša pridobiti čim krajše plačilne roke.
Prav tako se lahko odloči, da terjatve odproda. Enkratna ali stalna odprodaja terjatev preko letnih pogodb (slednje se imenuje faktoring) je eden najpogostejših načinov upravljanja likvidnosti.
Faktoring ponujajo finančne institucije in specializirane faktoring družbe, ki jih pa ni malo, glede na to, da panoga pri nas ni regulirana.
Odprodaja terjatev deluje na preprost način, uporabna pa je predvsem tam, kjer so dolgi plačilni roki. Podjetje, ki proda blago ali storitev, namesto da čaka na plačilo fakture, proda svojo terjatev faktorju pred datumom zapadlosti. Faktor podjetju takoj izplača večji del vrednosti terjatve.
Ko dolžnik, torej stranka podjetja plača račun, faktor podjetju izplača preostanek terjatve, zmanjšan za provizijo in obresti. Višina je odvisna od velikosti terjatve, časovne dobe, tveganja in drugih elementov.
Obstajajo različni tipi faktoringa, kot npr.:
Prav tako se odvisno od tveganja uporabljajo pri faktoringu različna zavarovanja.
Poleg dolžniških in lastniških virov financiranja velja omeniti še različne subvencije oziroma nepovratna sredstva.
To so viri financiranja, ki jih podjetja ne potrebujejo vračati, če izpolni vse zahtevane razpisne rezultate in ni prisotnih kakšnih goljufij. Glede na to, da nepovratnih sredstev ni potrebno vračati, se ta ne prikažejo na pasivi bilance stanja, ampak med (izrednimi) prihodki.
Država, občine in drugi javni programi pogosto ponujajo številne možnosti financiranja, vključno s sofinanciranjem razvoja novih izdelkov, sofinanciranjem izvoza in uvedbe nove dejavnosti.
V Sloveniji imamo tudi kar nekaj podjetij, ki se profesionalno ukvarjajo s pridobivanjem nepovratnih sredstev in lahko pomagajo pri pripravi vloge, poročil in druge dokumentacije.
Razpisana nepovratna sredstva je smiselno preveriti na spletnih straneh naslednjih institucij:
Množično financiranje je prav tako vedno bolj popularen način pridobivanja dodatnih virov za razvoj, rast ali razvoj podjetja. Poznamo več vrst množičnega financiranja, ki je lahko nakupne (prednaročila), donatorske, dolžniške ali lastniške narave.
Prav tako je množično financiranje lahko javne (odprto za vse investitorje), ali zasebne narave (ponujeno omejenemu krogu izbranih investitorjev). Obstaja mnogo specializiranih platform za različne oblike množičnega financiranja.
Pri borznoposredniški družbi Equito smo razvili lastno platformo za množično financiranje, podjetjem pa na ključ pomagamo izpeljati vse oblike množičnega financiranja. Več si lahko preberete tukaj.
S pojavom kriptovalut je v zadnjih letih množično financiranje doseglo še večji zagon in nove oblike.
Mnoga podjetja izdajo svoje lastne žetone (preko ICO – »initial coin offering« ter sorodnih načinov) in na ta način zberejo sredstva. Žetoni nato kotirajo na kripto borzah, kjer jih je mogoče kupiti ali prodati.
Poznamo različne vrste žetonov (»payment«, »utility«, »security«, »NFT«,…), ki se uporabljajo za različne poslovne namene. Financiranje na ta način še ni regulirano, zato tudi toliko bolj tvegano za investitorje.
Franšizing pri nas ni kaj dodobra razvit in gre tako za enega bolj redkih virov financiranja.
Franšizing je dogovor, v katerem se tisti, ki daje franšizo (franšizor) dogovori s tistim, ki franšizo prejme (franšizij) za uporabo blagovne znamke in druge intelektualne lastnine, prav tako pa poslovnih strategij, procesov in drugih poslovnih prvin.
Vse to je zapisano v franšiznem priročniku, ki predstavlja vodilo, kako zagnati in voditi preverjen posel.
Franšizor torej dovoljuje, a hkrati zahteva, da franšizij posluje v skladu s franšiznim priročnikom in franšizno pogodbo, ki je podpisana za določen čas. Franšizor daje franšiziju možnost uporabe že preverjenega načina poslovanja, v zameno pa franšizij plačuje nadomestilo.
Ob pristopu k franšizi je to pristopnina, nato pa v obliki rednega nadomestila, ki je običajno odvisen od ustvarjenega prometa. To omogoča franšizorju hitrejšo rast, nadomestila pa vir financiranja nadaljnjega razvoja podjetja oziroma franšize.
Če se vrnemo k lastniškim in dolžniškim virom financiranja, velja predstaviti še, kako se različni viri financiranja odražajo v bilanci stanja. Kot lahko vidimo spodaj na poenostavljeni bilanci stanja, se kapital in dolg odražata na pasivni strani bilance, torej obveznosti do virov sredstev.
| SREDSTVA (AKTIVA) | OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV (PASIVA) |
| Dolgoročna sredstva – Neopredmetena sredstva – Dolgoročne aktivne časovne razmejitve – Opredmetena osnovna sredstva – Naložbene nepremičnine – Dolgoročne finančne naložbe – Dolgoročne poslovne terjatve | KAPITAL (lastniški viri) – Vpoklicani kapital – Kapitalske rezerve – Rezerve iz dobička – Presežek iz prevrednotenja – Čisti dobiček ali izguba (prenesen, leta) |
| Kratkoročna sredstva – Zaloge – Kratkoročne finančne naložbe – Kratkoročne poslovne terjatve – Denarna sredstva | DOLG (dolžniški viri) – Dolgoročne obveznosti – Finančne obveznosti – Poslovne obveznosti – Kratkoročne obveznosti – Finančne obveznosti – Poslovne obveznosti |
Celotno premoženje podjetja (sredstva) je financirano s strani lastniški ter dolžniških virov financiranja. Aktiva bilance je torej vedno enaka pasivi.
Pri strukturi virov financiranja nas najprej zanima dvoje:
Finančni vzvod
Razmerje med dolgom in kapitalom (D/E). Za družbe, ki kotirajo na javnih borzah velja, da je razmerje pod 1 dobro, nad 2 pa rizično. Seveda to velja v splošnem in se razlikuje od panoge do panoge, vendar zgolj za občutek.
Ročnost sredstev in obveznosti
Ustreznost razmerij med kratkoročnimi in dolgoročnimi sredstvi ter obveznosti. Zanima nas predvsem financiranje dolgoročnih sredstev z dolgoročnim dolgom, razmerje med kratkoročnimi poslovnimi terjatvami in kratkoročnimi obveznostmi, pa tudi koeficient likvidnosti ipd.
Velja izpostaviti še to, da se v primeru finančnih težav podjetja, npr. stečaja naprej poplačajo upniki, šele nato lastniki. Torej ima dolžniško financiranje prednost pri poplačilu v primerjavi z lastniškim financiranjem.
Pogledali smo vse različne oblike virov financiranja podjetij. Obstaja torej veliko različnih možnosti, vsak vir pa ima svoje prednosti in slabosti.
Izbira pravega vira financiranja je odvisna od specifičnih potreb in okoliščin vsakega posameznega podjetja, vključno s poslovnim modelom, zgodovino poslovanja, potencialom rasti in dostopnostjo različnih virov financiranja v določenem poslovnem okolju.
Ne glede na to, ali se odločite za lastniško financiranje, dolžniško financiranje, reinvestiranje dobička, nepovratna sredstva ali celo množično financiranje, je pomembno dejstvo, da nobena možnost financiranja običajno ni sama po sebi dovolj.
Podjetja najpogosteje dosegajo optimalno finančno strukturo s kombiniranjem različnih virov financiranja, ki se dopolnjujejo in zmanjšujejo skupno tveganje.
Za konec velja omeniti še to, da v svetu, kjer se poslovno okolje hitro spreminja, tehnološke inovacije v svetu poslovnih financ (FinTech) pa delajo trg vedno bolj učinkovit, je tudi financiranje podjetij dinamičen proces, ki zahteva nenehno prilagajanje in spoznavanje novih metod.
Zato je sposobnost vašega podjetja, torej lastnikov in managementa, da se prilagodite in izkoristite omenjene različne vire financiranja, lahko ključna za uspešnost poslovanja na dolgi rok.
Nudimo storitve najema finančnega direktorja, ki vam lahko pomaga pri pridobivanju različnih virov financiranja in doseganju optimalne finančne strukture za vaše podjetje.
Družba Equito kategorično zavrača kakršnekoli povezave z domnevnimi nepravilnostmi in spornimi poslovnimi praksami, ki so bile omenjene v nedavnem prispevku na RTV Slovenija. Od navedb, ... Viri financiranja podjetja – 10 različnih virov
Temeljna analiza zajema analizo finančnih podatkov in ekonomskih kazalnikov podjetja, z namenom oceniti njegovo notranjo vrednost.
Financiranje poslovanja je temeljni del upravljanja podjetja, ki omogoča pokrivanje sprotnih stroškov in ustvarjanje pogojev za dolgoročno rast.
Rentno varčevanje je posebna oblika dolgoročnega varčevanja, pri kateri posameznik po določenem času prejema redna izplačila (rento).
Kripto prevare so zelo raznolike in pokrivajo širok spekter taktik in pristopov, od hekerskih napadov do socialnega inženiringa.
