Vrednostni papirji – Kaj so, katere vrste poznamo in kje jih kupiti

Vrednostni papirji so oblika finančnih instrumentov, ki imetniku omogočajo določene pravice, najpogosteje povezane z donosom, lahko pa tudi z glasovanjem (pri lastniških vrednostnih papirjih). Povedano z drugimi besedami, izdajatelj vrednostnega papirja se zavezuje, da bo izpolnil zapisano obveznost njegovemu imetniku.

Vrednostni papirji kot taki so pogodba med izdajateljem in lastnikom, njihova značilnost pa je tudi ta, da je z njimi možno trgovati, torej omogočajo prenos premoženjskih pravic.

Najpogosteje so izdajatelji vrednostnih papirjev podjetja ali javne institucije (država, občine,…), izdajajo pa se za namene financiranja in zbiranja kapitala. Imetniki vrednostnih papirjev pa za svojo investicijo pričakujejo določen donos. Najbolj poznane vrste vrednostnih papirjev so delnice in obveznice.  

Vrednostni papirji so najpogosteje izraženi v denarni vrednosti, kar omogoča enostavno in učinkovito trgovanje na finančnih trgih. Z njimi se trguje na borzah, na zunajborznem trgu (OTC), na spletnih platformah in še kje. Poglejmo si vse, kar morate vedeti o vrednostnih papirjih.

Primarni in sekundarni trg vrednostnih papirjev

Ena najpomembnejših značilnost vrednostnih papirjev ta, da se z njim lahko trguje. To nas vodi do poznavanja pomembne razlike med primarnim in sekundarnim trgom.

Na primarnem trgu podjetja ali države izdajo vrednostni papir in tako zberejo kapital, na sekundarnem trgu pa se z izdanimi vrednostnimi papirji trguje.

1. Primarni trg vrednostnih papirjev

Primarni trg je trg, na katerem podjetja, državne institucije ali druge organizacije izdajo nove vrednostne papirje, z namenom, da zberejo svež kapital.

Na primer, ko podjetje prvič izda svoje delnice na borzi (IPO – initial public offering), to stori na primarnem trgu (pri čemer so v večini primerov delnice potem takoj dostopne na sekundarnem trgu).

Podoben primer je, ko v zagonsko podjetje vstopi investitorja tveganega kapitala. Ta pridobi delež v podjetju, njegov delež pa običajno ni takoj dostopen na sekundarnem trgu.

Prav tako, ko vlada Republike Slovenije izda obveznice za financiranje proračuna, to stori na primarnem trgu. Transakcije na primarnem trgu so neposredne med izdajateljem in vlagatelji (kupci), kar pomeni, da izdajatelj vrednostnih papirjev prejme denarna sredstva iz teh transakcij.

Najpogosteje so kupci na primarnem trgu institucionalni investitorji. Seveda v tem procesu kot posrednik sodeluje borznoposredniška družba ali investicijska banka.

Cena vrednostnih papirjev je na primarnem trgu običajno dogovorjena v fazi t.i. »road show«-a, ko se podjetje oz. izdajatelj predstavi investitorjem.

• Pri Equitu pomagamo podjetjem in drugim izdajateljem tako pri izdaji obveznic, kot tudi pri izhodu na borzi. Pripravimo tudi vso dokumentacijo, v kateri so med drugim definirani cena in drugi pogoji izdanega vrednostnega papirja.

2. Sekundarni trg

Sekundarni trg je trg, kjer se z vrednostnimi papirji trguje, potem ko so enkrat že bili izdani na primernem trgu in se je izdajatelj odločil za kotacijo na borzi. Borza je mesto, kjer vlagatelji kupujejo in prodajajo vrednostne papirje drug od drugega, ne pa direktno od samega izdajatelja.

Večina trgovanja z vrednostnimi papirji, ki ga vidimo na borzah, kot je tudi Ljubljanska borza, se dogaja na sekundarnem trgu.

Na sekundarnem trgu se cene vrednostnih papirjev nenehno spreminjajo in so odvisne od ponudbe in povpraševanja na trgu. Izdajatelj vrednostnih papirjev ne prejme neposrednih sredstev iz transakcij na sekundarnem trgu. Vseeno pa je pritisk s strani investitorjev, da podjetje posluje dobro in se posledično povečuje cena vrednostnega papirja.

Velja omeniti tudi to, da sekundarni trg zagotavlja likvidnost za vrednostne papirje, ki so bili prvotno izdani na primarnem trgu. To pomeni, da lahko vlagatelji prosto kupujejo in prodajajo te vrednostne papirje na odprtem trgu.

Različne vrste vrednostnih papirjev in finančnih instrumentov

Poznamo več vrst vrednostnih papirjev, med njimi so najbolj popularne delnice in obveznice. Med vrednostne papirje lahko štejemo tudi točke vzajemnih skladov, ETF-e in druge finančne inštrumente za končne vlagatelje.

Tehnično gledano sicer vzajemni skladi, indeksni skladi ter ETF-i niso vrednostni papirji, ampak so svoja skupina finančnih instrumentov, ampak gre za detajl.

1. Delnica

Delnica je vrsta vrednostnega papirja, ki predstavlja lastniški delež v podjetju. Lastnik delnic ima pravico do dela dobička (v obliki dividend) in lahko tudi pravico do glasovanja na skupščini delničarjev.

Vrednost delnic se spreminja glede na gibanje na trgu in uspešnost podjetja. Delnice delimo na navadne in prednostne.

2. Obveznica

Obveznica je dolžniški vrednostni papir, ki predstavlja dolg, ki ga je izdajatelj (običajno podjetje ali državna institucija) zavezan vrniti po vnaprej določeni obrestni meri. Obveznice običajno prinašajo redne dohodke iz obresti za lastnika, poleg tega pa se ob dospetju vrne tudi njihova nominalna vrednost.

Z obveznicami se trguje tudi na sekundarnem trgu, kjer pa je cena zopet odvisna od ponudbe in povpraševanja, to pa največkrat od temeljnih obrestnih mer na trgu. Če torej želimo obveznico prodati pred njenim dospetjem, je donos odvisen od cene obveznice na borzi.

3. Vzajemni skladi

Vzajemni skladi so vrsta finančnega instrumenta (izračun na podlagi vrednosti točke), ki združuje sredstva več vlagateljev in jih vlaga v portfelj različnih vrednostnih papirjev, kot so delnice in obveznice. Tako poznamo delniške, obvezniške in mešane vzajemne sklade.

Vzajemni skladi omogočajo vlagateljem, da z manjšim vložkom dostopajo do širšega nabora naložb in dosežejo večjo diverzifikacijo. Upravitelji vzajemnih skladov, pa si obračunajo upravljavsko provizijo, lahko tudi vstopno in izstopno provizijo iz sklada.

4. ETF

ETF, ali borzno trgovani skladi, so vrsta vrednostnega papirja, ki sledi določenemu indeksu, sektorju ali blagu (npr. plemenite kovine). ETF-ji so kot vzajemni skladi, vendar kotirajo na borzi enako kot delnice, prav tako običajno niso aktivno upravljani.

Pasivno upravljanje pomeni, da recimo zgolj sledijo določenemu indeksu, kot je S&P500 ali SBITOP, zato aktivno upravljanje ni potrebno. Posledično so pogosto manjše tudi upravljavske provizije.

To pomeni, da je njihova cena lahko celotni trgovalni dan podvržena spremembam, za razliko od vzajemnih skladov, katerim se določi cena samo na koncu trgovalnega dne.

5. Indeksni skladi

Indeksni skladi so mešanica med vzajemnimi skladi in ETF-i. Ne kotirajo na borzi, vendar običajno pasivno sledijo določenemu borznemu indeksu ali investicijski politiki, kar ne vključuje aktivnega trgovanja. Ker so pasivno upravljani imajo pogosto nižjo upravljavsko provizijo.

5. Manj pogosti vrednostni papirji

Poznamo tudi druge, manj pogoste oblike vrednostnih papirjev, kot so:

• Komercialni zapisi: To so kratkoročni dolžniški vrednostni papirji.
• Zakladne menice: Kratkoročni dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajajo države.
• Opcijske in terminske pogodbe: Dogovor o nakupu ali prodaji določenega sredstva po določeni ceni v prihodnosti.
• Druge oblike skladov (REIT,…) in strukturirani finančni produkti.

Vabimo vas, da si pogledate tudi naš video posnetek Kaj obstaja v svetu financ?

Izdajatelji vrednostnih papirjev

Za izdajatelje, to so običajno podjetja ali državne institucije, vrednostni papirji predstavljajo učinkovit način za pridobivanje virov financiranja.

S prodajo oziroma izdajo delnic lahko podjetja pridobijo kapital za rast in razvoj, medtem ko prodaja obveznic omogoča pridobitev sredstev za financiranje posebnih projektov ali za splošno financiranje – likvidnosti, rasti ipd. po fiksni obrestni meri.

Izdajanje vrednostnih papirjev seveda ni brez tveganj. Podjetja, ki izdajajo delnice, se morajo soočiti z večjo regulativo, poročanjem, pa tudi s pričakovanji delničarjev. Podjetja, ki izdajajo obveznice, pa so zavezana k vračanju glavnice in obresti.

• Več o izdaji obveznice, kot viru financiranja
• Več o izdaji komercialnih zapisov
• Več o izhodu na borzi
• Več o izdaji vrednostnih papirjev s pomočjo množičnega financiranja

Investitorji v vrednostne papirje

Motiv investitorjev pri vlaganju v vrednostne papirje je seveda donos. Z nakupom delnic investitorji pridobijo lastniški delež v podjetju in s tem možnost udeležbe v dobičku v obliki dividend.

Pogosto še bolj pomembna je rast vrednosti vrednostnega papirja na sekundarnem trgu (kapitalski donos). Lastništvo v podjetju pogosto omogoča tudi glasovanje na skupščini delničarjev.

Če nekdo na borzi kupi delnico po 50 EUR in proda po 100 EUR je ustvaril 100 % donos, v kolikor je bila izplačana vmes še dividenda pomeni to še dodaten donos.

Z nakupom obveznic lahko investitorji pridobijo redne obresti in ob koncu obdobja vračilo vloženega kapitala. Obveznice običajno tudi kotirajo na sekundarnem trgu.

Če investitor drži obveznico do dospetja (in če ne gre nič narobe), je donos torej vnaprej določen (obrestna mera). Če želi investitor prej prodati obveznico, donos določa trg (vrednost obveznice se lahko poveča ali zmanjša). 

V splošnem delimo investitorje v dve skupini, to so institucionalni vlagatelji in mali vlagatelji.

1. Institucionalni vlagatelji

Institucionalni vlagatelji, to so pokojninski skladi, zavarovalnice, vzajemni skladi, in drugi profesionalni vlagatelji.  So ključni igralci na finančnih trgih. Zaradi velikega obsega sredstev, ki jih upravljajo, imajo močan vpliv na cene vrednostnih papirjev in s tem na smer tržnih trendov.

Poleg tega imajo dostop do naprednih finančnih orodij in analitičnih virov, ki jim omogočajo implementacijo različnih, pogosto kompleksnih, naložbenih strategij.

Mali vlagatelji, ki se ne želijo ukvarjati z direktnim investiranjem v delnice in obveznice, ki kotirajo na borzi, to običajno počnejo preko posrednikov (skladov), ki jih upravljajo institucionalni vlagatelji.

2. Mali vlagatelji

Mali vlagatelji so posamezniki, ki samostojno in direktno vlagajo v vrednostne papirje, kot so delnice in obveznice. Imajo manj vpliva na kapitalskih trgih, kot institucionalni vlagatelji, vseeno pa igrajo pomembno vlogo na trgu.

Na primer na ameriškem trgu je približno 1/3 investiranega denarja direktno s strani malih vlagateljev, 2/3 pa s strani institucionalnih vlagateljev.

Kot mali vlagatelj se je potrebno torej odločiti, ali boste sami direktno vlagali na finančne trge, ali boste to počeli preko posrednikov (vzajemni skladi, indeksni skladi ipd.).

Institucije pri vlaganju v domače vrednostne papirje

Pri vlaganju v domače vrednostne papirje se boste srečali z več različnimi institucijami, katere je dobro poznati. Trg vrednostnih papirjev je dobro reguliran, ureja pa ga Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1). Dobro pa je poznati naslednje institucije na domačem trgu vrednostnih papirjev:

1. KDD – Klirinško depotna družba

Klirinško depotna družba (KDD) je centralni register vrednostnih papirjev v Sloveniji. Njen glavni namen je zagotoviti varno, zanesljivo in učinkovito izvajanje transakcij z vrednostnimi papirji.

Klirinško depotna družba:

• vodi knjigovodske evidence o lastništvu vrednostnih papirjev,
• izvaja poravnavo in izvršitev transakcij z vrednostnimi papirji ter
• omogoča druge storitve, kot so prenosi lastniških pravic, zastave, izvršbe…

2. ATVP – Agencija za trg vrednostnih papirjev

Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je neodvisni državni organ, ki nadzoruje in ureja slovenski trg vrednostnih papirjev. Njena glavna naloga je zagotavljanje transparentnosti, pravičnosti in učinkovitosti trga vrednostnih papirjev ter varstvo interesov vlagateljev.

ATVP preverja skladnost delovanja borze, borznoposredniških družb, emitentov vrednostnih papirjev in drugih udeležencev na trgu vrednostnih papirjev z zakonodajo.

ATVP tudi izda tudi različne licence akterjem, kot so npr.:

• Družbe za upravljanje in investicijski skladi
• Družbe z dovoljenjem za opravljanje investicijskih storitev in poslov
• Vzajemni pokojninski skladi in njihovi upravljavci
• Odvisni borznoposredniški zastopniki

3. LJSE – Ljubljanska borza

Ljubljanska borza vrednostnih papirjev (LJSE) je glavno borzno središče v Sloveniji. Na Ljubljanski borzi se trguje z različnimi vrstami vrednostnih papirjev, vključno z delnicami, obveznicami in drugimi finančnimi instrumenti.

Na Ljubljani borzi podjetja lahko dajo v kotacijo svoje delnice ali obveznice ali pa zbirajo kapital od vlagateljev skozi IPO. LJSE ima več segmentov trga, glede na velikost in zrelost izdajateljev.

• Seznam vrednostnih papirjev, ki kotirajo na LJSE

Ljubljanska borza igra ključno vlogo pri omogočanju likvidnosti v slovenskem finančnem sistemu in je pomemben del infrastrukture slovenskega finančnega trga.

4. Borznoposredniške družbe

Borznoposredniške družbe so finančne institucije, ki so registrirane in pooblaščene za opravljanje borznoposredniških storitev.

Borznoposredniške družbe so člani ene ali več borz, kar jim omogoča posredovanje pri vrednostnih papirjih, ki kotirajo na teh dotičnih borzah.

Njihova glavna dejavnost je torej ravno posredovanje pri trgovanju z vrednostnimi papirji na borzi v imenu in za račun svojih strank (vlagateljev), izvajanje finančnih analiz, svetovanje pri investicijah in drugo.

Cilj borznoposredniških družb je povezovanje kupcev in prodajalcev vrednostnih papirjev na način, ki je v skladu s tržnimi pravili in zakonodajo, ter zagotavljanje dostopa do trga vrednostnih papirjev za vlagatelje.

• Equito ima tudi licenco za opravljanje tovrstnih storitev.

Kje in kako kupiti vrednostne papirje?

Vlaganje direktno v delnice, obveznice in druge vrednostne papirje je enostavno. Nakup vrednostnih papirjev se običajno opravi preko prej omenjenih borznoposredniških družb ali bank, ki imajo licenco za takšno dejavnost. Najbolje preko takih, ki ponujajo spletno platformo za trgovanje.

Slovenski vlagatelji največkrat kupujejo vrednostne papirje preko:

• Spletne platforme, kot je Interactive Brokers (najbolj priporočeno) ali TradeRepublic.
• Bank, npr. BKS Bank, ki ima tudi svojo spletno platformo.
• Drugih borznoposredniških hiš.

Pri Equito smo specializirani za investiranje v primarne izdaje vrednostnih papirjev, preko naše lastne investicijske platforme.

Za uspešno vlaganje v vrednostne papirje je ključnega pomena razumevanje trga, deležnikov in igralcev na trgu, posameznih vrednostnih papirjev in poslovanja izdajateljev.

Kot vlagatelj morate dobro razumeti, kako tržni dejavniki vplivajo na gibanje cene vrednost papirjev in še več. Najbolj pomembno pa je spremljanje poslovnega in finančnega zdravja izdajateljev vrednostnih papirjev.

Tveganja pri vlaganju v vrednostne papirje

Kot omenjeno, vlaganje v vrednostne papirje vključuje različna tveganja, ki jih je potrebno čim bolj obvladovati. Najbolj pogosta tveganja pri vlaganju v vrednostne papirje so:

• Tržno tveganje: Tveganje, da se bodo cene vrednostnih papirjev na trgu spremenile (padle), kar je pogosto povezano s širšimi gospodarskimi, političnimi ali tržnimi dogodki.
• Kreditno tveganje: Tveganje, da izdajatelj vrednostnega papirja (na primer obveznice) ne bo mogel izpolniti svojih finančnih obveznosti, kar bi lahko povzročilo izgubo za vlagatelja.
• Likvidnostno tveganje: Tveganje, da vlagatelj ne bo mogel hitro prodati vrednostnega papirja, ko nujno potrebuje denar za druge namene. Takrat je običajno potrebno prodati vrednostni papir močno pod ceno.
• Obrestno tveganje: Tveganje, da bodo spremembe obrestnih mer vplivale na ceno in donosnost vrednostnih papirjev, zlasti obveznic.
• Valutno tveganje: Tveganje za izgubo zaradi nihanj menjalnih tečajev. To tveganje se pojavi, če kupujemo vrednostne papirje v drugi valuti.
• Inflacijsko tveganje: Tveganje, da bo inflacija imela pretirano negativen vpliv na realno vrednost donosa. Vseeno pa so ravno dobre investicije tiste, ki lahko izničijo negativen vpliv inflacije.
• Politično tveganje: Tveganje zaradi političnih sprememb ali nestabilnosti, ki bi lahko vplivale na vrednost naložb.

Tem tveganjem se lahko kot vlagatelj izognete predvsem s poglobljenim razumevanjem teh tveganj, ustrezno diverzifikacijo portfelja, ročnostjo naložb ter drugimi mehanizmi »hedge«-inga. Če tveganja pravilno obvladujete, vrednostni papirji ponujajo potencial za dober dobiček, priložnosti za diverzifikacijo ter obresti ali dividende.

Za mnoge vlagatelje so prav vrednostni papirji namreč osrednji del njihove dolgoročne naložbene strategije.

Različne strategije vlaganja v vrednostne papirje

Obstaja več različnih strategij za vlaganje v vrednostne papirje, sploh ko gre za vlaganje v delnice. Izbor strategije je odvisen od individualnih ciljev in tveganj, ki jih je vlagatelj pripravljen sprejeti.

Najpogostejše strategije vlaganja v vrednostne papirje so:

• Strategija podcenjenih delnic – Vrednostni vlagatelji iščejo podjetja, katerih tržna vrednost ne odraža njihove bilančne vrednosti.
• Strategija rasti – Strategija rasti se osredotoča na podjetja, ki imajo potencial za hitro rast, običajno so to tehnološka in druga disruptivna podjetja.
• Strategija dividend / fiksnega dohodka –  Strategija rasti dividend se osredotoča na podjetja, ki redno izplačujejo dividende, ob predpostavki, da bodo izplačila dividend tudi v prihodnosti. Lahko se kombinira tudi z investiranjem v obveznice, ki prinašajo fiksni dohodek.
• Momentum strategija – Ideja strategije je, da delnice, ki so se v nedavni preteklosti bolje odrezale, pridobijo določen zagon in bi se tako lahko v bližnji prihodnosti bolj donosne v primerjavi z drugimi delnicami (zaradi psihologije množic in trgovalnih algoritmov). Strategija temelji na tehnični analizi.
• Globalna makro strategija – Globalna makro strategija se osredotoča na makroekonomske spremembe, ki se pojavljajo na globalni, nacionalni ali lokalni ravni.
• Indeksiranje – Indeksiranje je dolgoročna investicijska strategija, pri kateri vlagate v indeksni sklad ali ETF-e ter tako diverzificirajo svoje naložbe in imajo bolj pasivni portfelj.

Obstajajo tudi druge strategije (ESG, delnice manjših podjetij, strategija kontriranja ipd.), ki si jih bomo podrobno pogledali v kakšnem drugem članku. Bistveno je predvsem to, da se z ustrezno strategijo in razumevanjem trga lahko vlaganje v vrednostne papirje izkaže za donosno naložbo.

Razpršitev portfelja vrednostnih papirjev

Razpršitev portfelja je ena najpomembnejših strategij upravljanja tveganja pri naložbah v vrednostne papirje. Pomeni naložbo sredstev v različne vrste vrednostnih papirjev, sektorje ali regije, da bi zmanjšali možnost velike izgube, ki bi lahko nastala zaradi neugodnega gibanja ene same naložbe.

Vsak vrednostni papir nosi s seboj določeno stopnjo tveganja, zato je razpršitev nujna, da se zmanjša izpostavljenost specifičnim tveganjem. S pravilno razpršitvijo portfelja lahko vlagatelji dosegajo dobre donese, hkrati pa zmanjšajo verjetnost svoje izgube v primeru neugodnih tržnih gibanj.

Razpršitev je torej ključna na treh nivojih:

• Med različne tipe naložb – obveznice, delnice, plemenite kovine, nepremičnine ipd.
• Znotraj posameznega tipa naložb – npr. razpršitev v večje število delnic
• Drugi kriteriji – geografsko, velikosti podjetij, panoge ipd.

Spremljanje in prilagajanje portfelja vrednostnih papirjev

Za konec pa naj še izpostavimo, da sta redno spremljanje in prilagajanje portfelja bistvenega pomena za uspešno upravljanje naložb. Z rednim spremljanjem kot vlagatelj ocenjujete uspešnost svojih naložb in ugotavljate, ali so v skladu z vašimi finančnimi cilji in toleranco do tveganja.

Redna analiza vam omogoča prilagajanje vašega portfelja. To lahko pomeni pospešeno varčevanje in investiranje, povečanje ali zmanjšanje določenih vrst naložb, rebalans portfelja ali popolna dezinvesticija iz določene naložbe. Primer večje prilagoditve bi bil prehod v manj tvegane naložbe ob višji starosti.

Kot vlagatelj je ključno, da se dobro izobrazite (poglejte si naš tečaj o investiranju – v angleščini), proaktivno odzivate na tržne spremembe in poskrbite, da vaš portfelj ostaja v skladu z vašimi dolgoročnimi finančnimi cilji.

Vseeno pa velja omeniti tudi to, da so v povprečju najbolj uspešni tisti mali vlagatelji, ki na začetku z dovolj raziskave izberejo dobre naložbe, jih ustrezno razpršijo, nato pa jih držijo na dolgi rok (10 + let ali še več). Prepogosto trgovanje ali odzivanje na kratkoročna nihanja pa pogosto vodi v slabše donose.