Poslovne finance: Vodič za uspešno vodenje finančne funkcije

Poslovne finance pokrivajo vsa področja povezana z denarjem oziroma financami v poslovnem svetu.

V ožjem smislu se nanašajo na finančno funkcijo znotraj podjetja, kar vključuje alokacijo ter upravljanje s sredstvi, dolgovi in kapitalsko strukturo za maksimizacijo vrednosti za delničarje. Pogosto za ta del poslovnih financ uporabimo tudi izraz korporativne finance.

V širšem smislu pa poslovne finance obsegajo delovanje celotnega poslovnega finančnega sistema, ki vključuje interakcijo med različnimi finančnimi institucijami, kot so banke, borze in investicijski skladi, ter njihov vpliv na poslovanje podjetij.

V tem članku bomo podrobneje obravnavali nekaj ključnih aktivnosti znotraj poslovnih financ v ožjem smislu, torej korporativnih financ.

Kaj so poslovne finance?

Poslovne finance (oziroma korporativne finance) obsegajo upravljanje sredstev, obveznosti in kapitalske strukture podjetja z namenom maksimiranja vrednosti za delničarje.

Vključujejo načrtovanje, analizo in odločanje o investicijah, financiranju in dividendah, z osredotočenostjo na optimizacijo finančne učinkovitosti in minimizacijo finančnih tveganj.

Poslovne finance igrajo ključno vlogo pri določanju strateških usmeritev in so bistvene za dolgoročno rast in stabilnost podjetij.

Obstaja relativno stroga ločnica med poslovnimi financami in osebnimi financami.

• Osebne finance se za razliko od poslovnih financ nanašajo na upravljanje finančnih sredstev posameznikov ali gospodinjstev, vključno z varčevanjem, investiranjem, upravljanjem dolgov in načrtovanjem za prihodnje finančne cilje, kot so upokojitev, izobraževanje in nakup nepremičnin.

Manj stroga ločnica pa je med poslovnimi financami in podjetniškimi financami.

• Poslovne finance se nanašajo na finančno upravljanje malce večjih, bolj uveljavljenih podjetij. Poslovne finance se osredotočajo na optimizacijo dolgoročne vrednosti za delničarje in običajno delujejo v bolj stabilnem in predvidljivem poslovnem okolju.
• Podjetniške finance so osredotočene predvsem na finance v zgodnji fazi podjetij, start-upov ali hitro rastočih podjetij. Podjetniške finance so bolj dinamične in pogosto vključujejo večje tveganje zaradi nestabilnosti in nepredvidljivosti trga v zgodnjih fazah poslovanja.

Poglejmo si sedaj vsa ključna področja, ki jih obravnavajo poslovne finance (oziroma korporativne finance) in je za njih odgovorna finančna funkcija v podjetju.

Poglejte si tudi naše storitve na področju poslovnih financ.

1. Alokacija kapitala  – Najpomembnejša naloga v velikih podjetjih

Alokacija kapitala je osrednji steber poslovnih financ, ki odločilno vpliva na dolgoročno rast in uspešnost podjetja. Ena najpomembnejših nalog direktorja in finančnega direktorja v podjetju je pravilna alokacija kapitala.

Najboljši izvršni direktorji so vedno izjemni v optimalni alokaciji kapitala. Warren Buffett

Alokacija kapitala zahteva skrbno ocenjevanje različnih investicijskih priložnosti z namenom optimalne uporabe razpoložljivih sredstev.

Pomembno je, da podjetja razvijejo strateški pristop, ki vključuje analizo donosnosti naložb, upravljanje tveganj in uravnoteženje med kratkoročnimi potrebami in dolgoročnimi cilji.

Uspešna alokacija kapitala ne le zagotavlja maksimalno vrednost za delničarje, temveč tudi krepi konkurenčni položaj podjetja na trgu.

Učinkovita alokacija kapitala zahteva celovito razumevanje trga, konkurence in lastnih poslovnih zmogljivosti, da se zagotovi, da so investicije usmerjene v projekte, ki prinašajo največjo dodano vrednost.

Na koncu je uspešna alokacija kapitala umetnost in znanost, ki zahteva ravnovesje med intuicijo in analitičnim razmišljanjem. Podjetja, ki so sposobna učinkovito upravljati s tem procesom, si zagotavljajo močno osnovo za rast, inovacije in dolgoročni uspeh.

1.1. Potencialne možnosti za alokacijo kapitala

Mogoče se pri tem sprašujete, kakšne pa so možnosti vodstva podjetja glede alokacije kapitala. Poglejmo si nekaj glavnih možnosti za alokacijo kapitala ter razloge zakaj se podjetja odločajo za posamezno kategorijo.

• Okrepitev bilance stanja, torej zadržanje dobičkov, s čimer se poveča kapital podjetja, s tem pa tudi fleksibilnost, tako za investicije v prihodnosti, kot za povečanje finančnega vzvoda.
• Širjenje poslovanja, vključno z mednarodnim širjenjem na nove trge, kar odpira dodatne možnosti za rast in povečanje tržnega deleža.
• Obratni kapital se pogosto poveča s širjenjem obsega poslovanja, lahko pa podjetje investira v obratni kapital tudi zaradi izboljšanja odnosov z dobavitelji, lahko pa tudi zniža potrebe po kratkoročnemu zadolževanju, če ga koristi.
• Razvoj novih produktov in storitev je seveda ključen za ohranjanje konkurenčnosti. Omogoča podjetjem, da se prilagodijo tržnim spremembam in zadovoljujejo potrebe kupcev z inovativnimi rešitvami.
• Tehnološke nadgradnje so nujne za izboljšanje učinkovitosti, zmanjšanje stroškov in izboljšanje kakovosti produktov ali storitev.
• Obnovitev infrastrukture, strojev in opreme (»Maintenance CAPEX«) ter vzdrževanje zagotavljata nemoteno delovanje in dolgoročno vzdržnost operacij.
• Širitev infrastrukture, strojev in opreme kot so nove tovarne, trgovine in pisarne, prav tako tudi stroji in oprema. Podpira rast podjetja ter povečuje produkcijske kapacitete ter obenem širi doseg podjetja na lokalnih in globalnih trgih.
• Investicija v nepremičnine lahko prinese dolgoročne donose in stabilnost, hkrati pa zagotavlja prostor za operativo ali širitev.
• Prevzemi (M&A) omogočajo hitro širitev, dostop do novih trgov, strank ali tehnologij ter so pomembna strategija za rast.
• Projekti energetske učinkovitosti pripomorejo k zmanjšanju operativnih stroškov in izboljšanju okoljske trajnosti.
• ESG projekti (okoljski, socialni in upravljavski) izboljšujejo trajnost in družbeno odgovornost, kar lahko poveča privlačnost podjetja za investitorje in stranke.
• Investiranje v licence, dovoljenja in pravno skladnost je ključno za zagotavljanje zakonitega poslovanja in zmanjšanje tveganj povezanih s predpisi.
• Izplačilo dividend ali odkup lastnih delnic. Na koncu je možno dobičke (ali del njih) tudi izplačati lastnikom ali pa kot alternativa lahko podjetje na borzi odkupi lastne delnice.

Možnosti kam in kako alocirati kapital ni malo, odločitve pa so redko lahke. Uspeh alokacije kapitala pa se meri s kazalniki, kot so:

• ROIC (»Return on Invested Capital«)
• ROCE (»Return on Capital Employed«)
• lahko tudi ROE (»Return on Equity«)
• ROA (»Return on Assets«) ali
• za posamezne investicije ROI (»Return on Investment«).

Več o teh kazalnikih pa kdaj drugič.

1.2. Ocenjevanje projektov za alokacijo kapitala

Strategija alokacije kapitala mora biti seveda podprta z robustnim finančnim načrtovanjem in analizo, ki vključuje ocenjevanje različnih scenarijev in uporabo naprednih orodij za modeliranje in ocenjevanje tveganj.

To omogoča podjetjem, da sprejemajo informirane odločitve, ki so v skladu z njihovimi strateškimi cilji in finančnimi zmožnostmi. Tudi to je pomemben del poslovnih financ.

Projekti se pogosto ocenjujejo s pomočjo neto sedanje vrednosti in notranje stopnje donosa. Poglejmo si zakaj sta ta dva koncepta pomembna.

• Neto sedanja vrednost (NPV) izračuna razliko med sedanjo vrednostjo prihodnjih denarnih tokov projekta in začetno investicijo, kar pomaga oceniti, koliko vrednosti bo projekt dodal podjetju.
• IRR je stopnja diskontiranja, pri kateri je NPV projekta enak nič, in predstavlja pričakovano letno stopnjo donosa investicije.

Oba kazalnika torej omogočata primerjavo in izbor najbolj dobičkonosnih projektov.

Pri ocenjevanju investicij je poleg NPV in IRR pomembno upoštevati tudi druge faktorje, kot so tveganja povezana z investicijo, časovni okvir projekta, vpliv na likvidnost podjetja, tržne pogoje in regulativne zahteve.

Prav tako je treba upoštevati strateško usklajenost projekta s cilji podjetja in potencialne sinergije z obstoječimi operacijami ali projekti. Ti dodatni faktorji zagotavljajo celovitejši pogled na investicijo in pomagajo pri sprejemanju bolj informiranih odločitev.

2. Kapitalska struktura in cena kapitala  – Temelj finančne stabilnosti in rasti

Kapitalska struktura je ključni element v strategiji poslovnih financ. Opredeljuje razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom, s katerim podjetje financira svojo operativo in rast.

Pravilno uravnoteženje med dolgom in lastniškim kapitalom je bistveno za optimizacijo stroškov kapitala in zagotavljanje finančne fleksibilnosti.

Podjetja morajo natančno pretehtati stroške dolga ali drugih oblik financiranja, tveganje prekomernega zadolževanja in vpliv strukture kapitala na donosnost in vrednost za delničarje.

Učinkovita kapitalska struktura tako podpira strateške cilje podjetja, zmanjšuje finančna tveganja in izboljšuje konkurenčni položaj na trgu.

Pri oblikovanju kapitalske strukture se podjetja soočajo z različnimi možnostmi pridobivanja kapitala. Poglejmo si najbolj pogoste:

Lastniško financiranje

• Navadne delnice so osnovna oblika lastništva v podjetju, ki delničarjem dajejo pravico do glasovanja in delež v dobičku podjetja preko dividend.
• Prednostne delnice nudijo delničarjem prednost pri izplačilu dividend pred navadnimi delničarji in v primeru likvidacije podjetja, običajno pa ne vključujejo glasovalnih pravic.
• Tvegani kapital se nanaša na investicije v zgodnje faze podjetij z visokim potencialom rasti, ki predstavljajo večje tveganje in možnost visokih donosov.
• Zasebni skladi so skladi, ki zbirajo kapital od (ponavadi institucionalnih) vlagateljev za investiranje v podjetja, nepremičnine ali druge projekte, ki ne kotirajo na borzi.

Dolžniško financiranje

• Bančna posojila so ena najpogostejših oblik dolžniškega financiranja, kjer podjetje prejme sredstva od banke, ki jih mora vrniti z obrestmi.
• Komercialni zapisi so kratkoročni dolžniški instrumenti, ki jih podjetja izdajo za financiranje tekočih poslov.
• Obveznice so srednje- in dolgoročni dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajatelj izda za zbiranje sredstev, obvezujoč se za vračilo glavnice z obrestmi.
• Kreditne linije omogočajo podjetjem dostop do predhodno odobrenih sredstev, ki jih lahko koristijo po potrebi.
• Lizing je finančni ali poslovni najem, ki podjetjem omogoča uporabo opreme ali nepremičnin v zameno za redna plačila.

Interni viri

• Zadržani dobički predstavljajo del dobička, ki ga podjetje ne razdeli kot dividende, temveč ga reinvestira v poslovanje.
• Znižanje obratnega kapitala lahko sprosti sredstva za investicije z optimizacijo upravljanja s kratkoročnimi sredstvi in obveznostmi.

Hibridni viri

• Konvertibilna posojila so dolžniški instrumenti, ki se lahko po določenih pogojih pretvorijo v lastniški kapital.
• Mezzanine financiranje je hibridna oblika financiranja, ki združuje lastnosti dolžniškega in lastniškega financiranja.

Drugi viri

• Subvencije so nepovratna sredstva, ki jih podjetjem zagotavljajo vlade ali druge organizacije za spodbujanje določenih dejavnosti.
• Davčne olajšave so ugodnosti, ki znižujejo davčno osnovo podjetja, s čimer spodbujajo investicije v določene projekte ali sektorje.
• Odkup terjatev omogoča podjetjem, da hitro pridobijo likvidna sredstva s prodajo svojih terjatev tretji stranki.
• Franšizing omogoča podjetjem širitev z uporabo blagovne znamke in poslovnega modela franšizorja v zameno za plačilo provizij in/ali začetnih stroškov.
• Množično financiranje je način zbiranja sredstev za projekt ali podjetje preko spletnih platform, kjer široka množica ljudi prispeva manjše zneske.
• P2P posojila (peer-to-peer) omogočajo posameznikom, da si med seboj posojajo denar preko spletnih platform, brez bank, lahko pa tudi podjetjem.

Preberite si naš podroben vodič po različnih virih financiranja.

Poglejmo si še nekaj dobrih praks ter pogostih napak, ko govorimo o virih financiranja v sklopu poslovnih financ.

Dobre prakse vključujejo:

• Diverzifikacijo virov financiranja: Pomembno je, da ni prevelike odvisnost od enega vira in se tako zmanjša tveganje. Pogosto na primer podjetja kombinirajo bančne vire z izdajo obveznice.
• Prilagajanje kapitalske strukture poslovnemu modelu: Upoštevanje posebnosti industrije in cikličnosti poslovanja.
• Ohranjanje finančne fleksibilnosti: Fleksibilnost omogoči hitro prilagajanje spremembam na trgu ter prilagajanje virov glede na makroekonomske in tržne dejavnike.

Največje napake vključujejo:

• Prekomerno zadolževanje: To lahko vodi v finančne težave, še posebej v časih gospodarskih padcev ali strmem višanju obrestnih mer. Podjetje lahko postane tudi kapitalsko neustrezno.
• Neupoštevanje stroškov kapitala: Kar lahko vodi v napačne investicijske odločitve.
• Neupoštevanje ročnosti virov: Financiranje dolgoročnih sredstev s kratkoročnimi viri.
• Ignoriranje tržnih signalov: Kar lahko vodi v neustrezno oceno vrednosti delnic ali dolga ter posledično do neustrezne kapitalske strukture.

Strateško in premišljeno upravljanje kapitalske strukture je torej ključnega pomena za dolgoročno uspešnost in stabilnost podjetja in tako izjemno pomembno področje v poslovnih financah.

2.1. Struktura in cena financiranja

Kot omenjeno, je pri virih financiranja pomembna tako struktura, kot cena virov financiranja:

• Struktura virov financiranja je ključna za finančno zdravje podjetja, saj uravnoteženost med dolgoročnimi in kratkoročnimi viri ter med dolžniškimi in lastniškimi viri omogoča optimalno upravljanje s tveganji in stroški financiranja.
• Cena virov financiranja mora biti optimalna. Nižja cena virov financiranja zmanjšuje skupne stroške kapitala, kar povečuje dobičkonosnost in konkurenčnost podjetja. WACC je pogosto vodilo pri preučevanju cene financiranja.

WACC (Weighted Average Cost of Capital) predstavlja ponderirane povprečne stroške kapitala podjetja, ki združujejo stroške lastniškega in dolžniškega financiranja.

WACC v poslovnih financah uporabljamo vsaj na dva načina:

• WACC se uporablja kot diskontna stopnja pri izračunu NPV (neto sedanje vrednosti) in kot referenčna točka pri ocenjevanju IRR (notranje stopnje donosa), kar smo omenili v prejšnjem poglavju. Projekt je finančno smiseln, če je njegov IRR višji od WACC, saj to pomeni, da projekt ustvarja večjo donosnost od stroškov kapitala.
• WACC se lahko uporablja tudi kot referenčna točka pri ocenjevanju stroškov pridobivanja novih virov financiranja. Podjetja WACC uporabljajo za oceno, ali so novi viri financiranja stroškovno učinkoviti v primerjavi s povprečnimi stroški obstoječega kapitala.

3. Upravljanje z obratnim kapitalom

Poleg alokacije kapitala in pridobivanja virov je pomembna tema poslovnih financ obratni kapital Upravljanje z obratnim kapitalom je ključno za vzdrževanje likvidnosti in zagotavljanje, da podjetje lahko izpolnjuje svoje kratkoročne obveznosti.

Vključuje upravljanje kratkoročnih sredstev, kot so zaloge, terjatve in kratkoročnih obveznosti, kot so dobavitelji in kratkoročna posojila.

Če si pogledamo nekoliko bolj podrobno:

• Upravljanje z zalogami zahteva uravnoteženje med zagotavljanjem dovolj zalog za zadovoljevanje povpraševanja brez nepotrebnega vezanja kapitala. Dobre prakse vključujejo metode, kot so »just-in-time« za zmanjšanje zalog in povečanje učinkovitosti. Slabe prakse vključujejo držanje prekomernih zalog, kar zmanjšuje likvidnost.
• Za zbiranje odprtih terjatev je ključno učinkovito upravljanje terjatev, kot so pravočasno zaračunavanje in spremljanje plačil. Slabe prakse vključujejo pomanjkanje sledenja terjatvam, kar vodi v zamude pri plačilih.
• Pri plačevanju obveznosti je pomembno vzdrževati dobre odnose z dobavitelji z doslednim in pravočasnim plačevanjem, slaba praksa pa je zamuda plačil, kar lahko vodi v slabše plačilne pogoje.

Uspešno upravljanje obratnega zagotavlja, da podjetje ohranja optimalno raven obratnega kapitala, kar pomeni, da ima dovolj sredstev za pokritje svojih tekočih obveznosti, hkrati pa minimizira stroške financiranja.

Za zagotavljanje dovolj denarja za likvidnost je ključno natančno načrtovanje denarnih tokov in vzpostavitev rezervnih linij financiranja. Slaba praksa je neupoštevanje prihodnjih potreb po denarju, kar lahko privede do finančnih težav.

4. Politika dividend

Politika dividend je odločitev podjetja o tem, koliko dobička se razdeli delničarjem v obliki dividend in koliko se reinvestira v podjetje. Politika dividend je seveda tesno povezana s profitabilnostjo podjetja, saj višji dobički omogočajo večje prostore za izplačila dividend.

Pri določanju politike dividend je ključnega pomena tudi upoštevanje denarnega toka, saj mora podjetje zagotoviti, da ima dovolj denarnih sredstev za svoje operativne potrebe in obveznosti, poleg izplačil dividend.

Dobre prakse vključujejo stabilno in napovedljivo politiko dividend, ki odraža zmožnosti in rast podjetja, ter prilagajanje izplačil glede na finančno zdravje in strateške potrebe podjetja. Slabe prakse so nihanja v izplačilih, ki lahko zmedejo vlagatelje, ali previsoka izplačila, ki ogrožajo prihodnjo rast.

Politika dividend je še toliko bolj pomembna za zrela in stabilna podjetja, ki veljajo za »dividende delnice« in od katerih investitorji pričakujejo redne dividende.

Odkup lastnih delnic je alternativa izplačilu dividend, ki lahko prav tako poveča vrednost za delničarje. Kot pove ime, odkup lastnih delnic je postopek, pri katerem podjetje kupuje svoje lastne delnice na odprtem trgu ali od obstoječih delničarjev.

Strategija odkupa lastnih delnic se lahko uporablja za različne namene, vključno s povečanjem vrednosti delnic, uravnoteženjem kapitalske strukture, preprečevanjem prevzemov, razdelitvijo presežnega denarja (kot alternativa izplačilu dividend) in povečanjem zaslužka na delnico ipd.

Odkup lastnih delnic je odvisen tudi od zakonodaje in predpisov v vsaki državi. Podjetje Apple velja kot primer podjetja, ki redno odkupuje lastne delnice in tako veča vrednost premoženja svojim lastnikom.

5. Finančno planiranje, spremljanje in analiziranje

Ko govorimo o poslovnih financah ne moremo mimo finančnega planiranja, spremljanja in analizirana. Vse to so ključni procesi za uspešno vodenje podjetja in »data-driven« sprejemanje odločitev.

Uspešna podjetja se zanašajo na te procese tako za optimalno alokacijo sredstev, kot za pravočasno odzivanje na tržne spremembe in zagotavljanje dolgoročne finančne stabilnosti.

Če si pogledamo nekoliko bolj podrobno:

• Finančno planiranje in določanje proračunov: Vključuje določanje ciljev podjetja, pripravo finančnega načrta, ocenjevanje prihodnjih prihodkov in odhodkov ter razvoj strategij za doseganje finančnih ciljev.
• Spremljanje realizacije glede na plan: Zajemaredno pregledovanje finančnih rezultatov za identifikacijo odstopanj od planiranih ciljev in prilagajanje strategij kot odgovor na te ugotovitve.
• Analiza na podlagi preteklega poslovanja in konkurentov (»benchmark analiza«): Govorimo o uporabi finančnih izkazov in kazalnikov za primerjavo uspešnosti podjetja s preteklimi obdobji in konkurenti, da se ugotovijo možnosti za izboljšave.

Aktivnost zajema finančno načrtovanje in spremljanje na podlagi računovodskih izkazov – bilance stanja, izkaza uspeha in izkaza denarnih tokov, ter kazalnikov, kot so kazalniki gospodarnosti, donosnosti, likvidnosti, financiranja, investiranja in obračanja.

6. Upravljanje s tveganji: Identifikacija, analiza in upravljanje

Upravljanje s tveganji je ključni del poslovnega upravljanja, prav tako pa pomembna tema znotraj poslovnih financ. Podjetjem omogoča, da se proaktivno soočijo s potencialnimi grožnjami za njihovo stabilnost in rast.

Proces zahteva sistematičen pristop k identifikaciji, oceni in odzivanju na različne vrste tveganj, pa tudi ocenjevanje le teh. Pomaga pri zmanjševanju negativnih vplivov na finančne rezultate in zagotavlja trajnostno poslovanje.

Ko govorimo o tveganjih so pomembni vsi trije vidiki:

• Identifikacija tveganj: Upravljanje s tveganji se začne z identifikacijo potencialnih tveganj, ki bi lahko vplivala na poslovanje. To vključuje finančna tveganja, operativna tveganja, tržna tveganja in druga.
• Analiza tveganj: Sledi analiza tveganj, kjer se oceni verjetnost pojava tveganj in njihov potencialni vpliv. Uporabljajo se kvantitativne in kvalitativne metode za določitev prioritete tveganj. Izdelajo se lahko različni scenariji ter finančni modeli.
• Implementacija strategij za upravljanje s tveganji: Končni korak je implementacija strategij za zmanjšanje, prenos ali sprejetje tveganj. To lahko vključuje zavarovanje, diverzifikacijo, vzpostavitev rezervnih načrtov in razvoj notranjih kontrol.

Uspešno upravljanje s tveganji zahteva nenehno ocenjevanje in prilagajanje strategij glede na spreminjajoče se okolje in poslovne cilje.

Poglejte si tudi naše storitve na področju poslovnih financ.

7. Združitve in prevzemi (M&A) in poslovne finance

Omenimo še zadnje večje področje poslovnih financ. Združitve in prevzemi (M&A) so pogoste strategije rasti uveljavljenih podjetij, saj omogočajo dostop do novih trgov, tehnologij ali virov.  

Učinkovito upravljanje z združitvami in prevzemi zahteva jasno strategijo, temeljit skrbni pregled (»due diligence«) potencialnih tarč, strateško načrtovanje ter skrbno upravljanje sprememb in integracij, da se maksimizira vrednost za deležnike in zmanjšajo tveganja.

Proces združitev in prevzemov obsega štiri glavne korake:

• Identifikacija potencialnih tarč vključuje analizo trga in iskanje podjetij, ki ustrezajo strateškim ciljem kupca.
• Skrbni pregled je temeljita analiza ciljnega podjetja, ki zajema finančne, pravne in operativne vidike, da se ocenijo tveganja in priložnosti.
• Financiranje posla zahteva določitev načina financiranja prevzema, bodisi z lastniškim kapitalom, dolgom ali kombinacijo obeh.
• Realizacija sinergij je postopek integracije, ki sledi zaključku posla, s ciljem izpolnitve predvidenih prednosti združitve ali prevzema, kot so zmanjšanje stroškov, povečanje tržnega deleža in optimizacija operacij.

Pogledali smo si nekaj ključnih področij za katere je odgovorna finančna funkcija v ustaljenem podjetju.

Poslovne oziroma korporativne finance vključujejo tudi nekaj drugih večjih specializiranih področij, kot je kontroling, finančna optimizacija podjetja, mednarodne finance in še kaj.

V širšem smislu pa obsegajo finance delovanje celotnega finančnega sistema v poslovnem svetu, vključno s finančnimi trgi, finančnimi institucijami, kot so banke, borzno posredniške družbe in borze ter podobno. Več o tem pa v kakšni od naslednjih objav.